Ampak ta začasnost vojne pušča trajne posledice. Osiječani so se odločili, da se bodo v tisti polovici občine, ki jim je ostala, obnašali, kot da so zmagali. Čez železniški most, ki je še edina povezava z drugim bregom Drave, se hodijo kopat na mestno kopališče. Z očitno nejevoljo se umikajo tovornjakom Unproforja, ki vozijo čezenj v Baranjo. Najraje se delajo, kot da teh neprijetnih dokazov vojnega stanja ni, in gledajo skoznje. Ob večerih odprejo plesišča na prostem, kjer lokalni ansambli igrajo domovinske pesmi, Zuccera in Dire Straits. Polovico parov na plesiščih sestavljajo samo dekleta, tako da se Osijek zvečer zdi kot zelo libertinsko mesto, kjer je gibanje lezbijk dobilo domovinsko pravico. Fantje so pač v različnih hrvaških vojskah ali na bosanskih bojiščih le dve uri vožnje stran. Kdor ima rad italijanske filme zgodnjega neorealizma, se tukaj počuti domače. Vojne je konec, le vittoria ne zveni preveč prepričljivo.