Brhki karieristki, Mary Stuart Masterson, ki zgleda kot nekaj med Pepelko in Trnuljčico, nekega lepega dne brhki raznašalec cvetja, Christian Slater, prinese opazen šopek rož. Brez vizitke. Karieristka razmišlja: ji je rožce poslal njen ljubimec ali njena najboljša prijateljica? Izkaže se, da niti prvi niti druga. Kdo je skrivnostni, anonimni pošiljatelj? Vzame si čas in stopi do cvetličarja, ki pa časa ne izgublja, zato ji prizna, da ji je bed of roses poslal on sam. Zakaj? Ker je med svojim nočnim sprehajanjem le v njenem oknu brlela luč, ker je bila osamljena in ker je jokala. Fant pač ni insensitive. Tudi ona ne. enska neodvisnost se je rodila iz nevroze, moška iz potrebe. Če se zvečer ozrete po ulici, na njunem oknu ne boste videli solz. Jagenjčki so obmolknili. Pravljica? Ne, Ljubezen v cvetju lepo pokaže, kaj se zgodi, ko hoče Hollywood posneti romantično komedijo, ki naj bi bila več kot le romantična komedija ... ko hoče dati romantični komediji globino, da bi tako zgledala bolj realno ... ko hoče posneti bolj resno, zrelo romantično komedijo ... ko hoče potemtakem svoje like naphati s psihologijo. Saj veste, da ne bi potem kdo očital, da so liki premalo razviti, dognani, verjetni. Kaj se torej pripeti, ko hoče Hollywood povedati vse po pravici? Sliši se ironično, toda začne prav baročno konstruirati, hočem reči, iz likov naredi pop-freudovske artefakte, po svoji labirintnosti in kompliciranosti na las podobne atentatu na JFK-ja. Recimo: Mary Stuart Masterson na začetku umre zlata ribica, po njenem mnenju zato, "ker je bila osamljena" (hej, zakaj se ni z njo igrala, zakaj ji ni najela varuške, zakaj ji ni dokupila družice, zakaj ... oh), dalje, vsa anksiozna je, to pa zato, ker nima staršev in ker niti ve, kdaj se je sploh rodila, saj so jo našli na nekem letališču, dalje, posvojil jo je zakonski par, toda njena krušna mati je takoj po posvojitvi umrla, dalje, njen krušni oče jo je spolno zlorabljal. Kaj pa cvetličar? Redno obiskuje uro pravljic, kariero japija je opustil, ko mu je žena umrla med porodom, ponoči pa se sprehaja po mestu, špega skozi okna osamljenih žensk in jih potem zapeljuje. Mar to, da mu je žena umrla med porodom, iz njega naredi nekaj realističnega? Ne, če bi se tega sveta držalo kaj realnega, potem bi bil psycho, tako da bi ga v svojo posteljo spustila le ženska, ki bi imela do moških popolno zaupanje, za kar pa Mary Stuart Masterson nima nobenega razloga.