NAMESTO OBIČAJNE HVALNICE To, da se prava moč tandema VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG kaže v spoprijemu z belino galerijskih prostorov, v katerih razstavljata, ni nič novega. Tudi najbolj laični izmed obiskovalcev njunih vsakoletnih, recimo temu, razstav, si je po tem, kako ga je katera izmed njih posesala v vrtinec, iztesal lastni estetski vatel, s katerim je potlej izmeril njun umetniški domet. Nobena skrivnost tako ni, da so se anonimnima avtorjema od nekdaj najbolj prilegale ozke votline kakih Škucev in Malih galerij, medtem ko sta imela že večje preglavice s svetlimi širjavami Mestne galerije. Čemu je torej potreben tak uvod, da bi izkazal določeno indiferentnost in celo kanec razočaranja ob njunem Rdečem morju? Nemara le, da bi z vero v glasu zatrdil, da so se, nasprotno kot je veljalo za davni Pesek v oči v istih prostorih, stalagmiti, ki so se kar izgubili v ogromni sobani Equrne, le začasno izneverili zadanim standardom zaradi podcenjevanja nasprotnika. Ob katerih pa žal ostane z zastori ponazorjeno poglavje iz teorije iluzionističnega slikarstva, okrvavljena Maratova kopalna kad in fascinantna mesena roža, levo v preddverju le malo bolj čudna notranja oprema sprejemnice, nad katero ni treba posebej vzdigovati obrvi. Verjetno pa bo vsem ljubiteljem umetnosti, ki so se prišli poklonit VŠSD šele zaradi bližnjega udejstvovanja na Beneškem bienalu, dovolj za »znamenje časa« že iritantna rdeča barva atrakcije, kot jim bo za schnellkurs iz VŠSD zadoščala napol reprizna belo-rdeča hipnoza v dvorani.