Protiglobalizacija (tudi ta sofistični izraz mi bo moral kdo natančneje pojasniti), ekologija, človekove pravice, migracije, post in neokolonializem, postkomunizem in neoliberalizem, prerazporeditev kapitala itd. tvorijo tudi na tokratni Documenti standarden repertoar. Vedoželjnim so na voljo interpretacije stisk brezpravnih v indijskem Gujaratu, ilegalcev na mehiško-ameriški meji, hendikepiranih v Senegalu, črncev v britanskem Birminghamu, belcev v Vietnamu, črncev in belcev v Južni Afriki ... Tukaj je seveda še preokupacija z vsakdanjimi temami in nekaj udarov visoke tehnologije. In koliko šteje tak umetniški angažma skoraj anonimnega avtorja in z njim izenačenega obiskovalca? Takoj ko je realen problem preveden v umetniški jezik, seveda povsem izgubi udarni naboj in postane zgolj predmet analize, prenasičenost informacij brez finalnega smisla, realno postane virtualno. Vzpon umetniškega aktivizma je obratno sorazmeren z njegovo učinkovitostjo, vsaka akcija se konča v popolni inerciji, vsi lebdimo v nekakšnem aktivnem nihilizmu. Ali pa sem morda preveč skeptičen. Ko pred Fridericianumom sedim ob kavi, prisede mlad Američan iz San Diega. Inteligenten dečko, v Evropo nedvomno ni pripotoval v enem tistih klasičnih ameriških turističnih aranžmajev, iz katerih je nastala stara šala, namreč, danes je torek, torej smo v Rimu. Gostobesedno pripoveduje, vleče paralele in primerjave in je skratka ves navdušen. Čeprav seveda pri Američanih nikoli ne veš, ali so res navdušeni ali pa je njihov vitalizem zgolj simulacija oziroma posledica džoginga in žit za zajtrk.