Če ne bi bilo hladne vojne, Interneta morda sploh ne bi bilo. Obrambno ministrstvo Združenih držav Amerike je v osemdesetih letih močno zaskrbelo, da utegne izbruhniti svetovna atomska vojna. Prvi cilj medcelinskih raket bi seveda bili računalniški komunikacijski centri. Če bi bile komunikacije centralizirane, bi že nekaj solidnih bomb onemogočilo komuniciranje, različni rodovi vojske in njihove enote pa bi bili gluhi in slepi. Kaj narediti? Preprosto. Decentralizirati sistem in namesto enega zgraditi poljubno veliko centrov, ki lahko komunicirajo po kateremkoli vodniku informacij od navadnega telefonskega kabla do satelitskih zvez. Treba je zagotoviti le to, da sporočilo, ki ga pošlje računalnik, samo poišče pot do naslovnika. Ker je zvez poljubno veliko, je tudi poti poljubno veliko, in ker so vsi povezani med seboj, sistema ni mogoče razbiti. Vsega pač tudi z atomskimi bombami ni mogoče zrušiti. Nekaj bo ostalo in po tistem bodo sporočila potovala. Ker ameriška vojska vsaj v nekaterih svojih delih ni popolnoma paranoična, je priključitev na omrežje najprej omogočila raziskovalnim laboratorijem in univerzitetnim računalniškim centrom. Potem pa se stvari ni dalo več ustaviti. Vsak, ki je imel modem in računalnik, se je lahko priključil. V nekaj letih je bilo v omrežju nekaj milijonov računalnikov. Kako stvar deluje, je področje računalniške mistike. Rok Vidmar, ki govori v človeškem jeziku, je potovanje signala opisal preprosto. »Signal iz vašega računalnika potuje hierarhično navzgor, do računalnika, ki se mu reče dobro znana vhodna točka; ta pozna vse druge vhodne točke po vsem svetu. Eden od načinov, ki se uporablja v Internetu, je, da se računalnika, ki bosta izmenjala sporočilo, neposredno povežeta. Če je le mogoče, se sporočilo prenese v enem samem koraku. Včasih, ker denimo računalnik, v katerega bi moralo sporočilo priti, tisti hip ni živ, se to sporočilo shrani kje drugje. Tako da lahko sporočilo v obeh primerih pride od tu v Ameriko v nekaj minutah.« Računalniški čarovnik Mark Martinec pa je na vprašanje, ali se da tehničnemu analfabetu pojasniti, kako je mogoče odtipkati nekaj črk in številk in takoj nato brskati po računalniku, ki čepi nekje sredi Sibirije, povedal tole: »Najbolj priljubljen omrežni protokol, predpis o načinu komuniciranja, je IP, ni pa nujno, da ga uporabljajo vsa omrežja. Na različnih ravneh različni standardi in različni protokoli predpisujejo, kako naj kaj dela. Spodaj je fizična raven, ki določa električne napetosti in način prenosa posameznih bitov. Nad njo sta linijska in omrežna raven, ki na primer določata pravila za prenos po koaksialnem vodniku s hitrostjo deset megabitov na sekundo, to je Ethernet. Tu nimamo več opravka s posameznimi biti, ampak se pogovarjamo o prenosu paketov s podatki. To je tako, kot bi vložil podatek, ki ga pošiljaš, v pisemsko ovojnico in nanjo napisal naslov. Vsebina paketa je stvar višjega protokola. Ta višja raven je lahko IP, Internet Protocol, s svojim transportnim protokolom TCP/IP. Ta omogoča, da se paket podatkov prenese do naslovnika tudi prek več posredniških omrežij, denimo v Ameriko. Tukaj pakete pošljem v naš koaksialni vodnik, vrsta komunikacijskih računalnikov, ki jim pravimo routers in gateways, pa poskrbi, da paket odpotuje najprej v Arnes, potem v Amsterdam in naprej v Ameriko, kjer se na primer spet znajde v kablu Ethernet kakšne ameriške univerze in ga sprejme računalnik, katerega naslov sem napisal na paket. Komunikacijska oprema, ki se drži protokola TCP/IP, zagotovi hiter in zanesljiv prenos in poskrbi, da so vse podrobnosti spodnjih ravni skrite in se uporabniku z njimi ni treba ukvarjati. Prav vseeno je, kakšne komunikacijske poti so pri tem uporabljene: najete telefonske linije, optična vlakna, satelitske zveze ali karkoli drugega. Kaj počnemo z zvezo do kateregakoli računalnika v Internetu, je stvar ponudnika in uporabnika informacije. V Internetu je veliko računalnikov, ki ponujajo kakšno informacijo ali storitev, pravimo jim strežniki. Še več pa je uporabnikov ponujenih storitev, ki dostopajo do strežnikov z različno programsko opremo. To so strežniki datotek - anonimni ftp, interaktivno delo z računalnikom na daljavo, na primer telnet, World Wide Web in ponudniki dokumentov gopher, ki dajejo besedila, slike, zvok, iskanje po bazah podatkov in še marsikaj drugega.« Preprosto, da bolj preprosto ne bi moglo biti.