Njegov zadnji naslov, ki se kot vse Modianojeve knjige zelo dobro prodaja, ni niti med njegovimi najbolj značilnimi niti med najboljšimi. Poleg tega niti ni roman, temveč zbirka treh kratkih pripovedi, katerih prvoosebne pripovedovalke in junakinje so ženske. In vendar imajo Neznanke vse značilnosti Modianojevega romanesknega sveta in njegove proze, zato si jih vseeno poglejmo od bliže. Začnimo s prozo. Modianojev jezik je namreč kot njegov romaneskni sistem izredno prepoznaven: jasna, precizna, enostavna francoščina, brez ekstravagantnih pridevnikov ali odvečnih prislovov (elegantna francoščina ne mara adverbov), s preprosto sintakso in na videz skromnim besednim zakladom. Še posebno v našem primeru, kjer gre za tri anonimne ženske pripovedovalke, ki so kot večinoma vsi Modianojevi junaki skromnega socialnega izvora in se ne izražajo v zapletenem jeziku. Kot v drugih pisateljevih romanih tudi te tri mlade ženske večinoma tavajo po mestnih ulicah, iz ene četrti v drugo, in s tem izrisujejo svojo intimno topografijo. In kot zmeraj pri Modianoju so hkrati na poti do pozabljenega spomina, skrivnosti, okoli katere se vrti njihovo življenje, ali na poti do usode, ki jo odkrijejo ali ugledajo šele na koncu poti. Kot na primer junakinja druge pripovedi Neznank, ki se izjemoma ne dogaja v Parizu (kot drugi dve), ampak v Annecyju. Mlada pripovedovalka, ki ji je oče umrl, ko je bila stara tri leta, in ki jo je mati oddala v katoliški internat, živi nezanimivo, bledo življenje natakarice v kavarni ulice du Lac, a vendar ves čas upa na nekaj večjega, boljšega, četudi kratkega, kakršno je bilo življenje njenega očeta. Zvečer se sprehaja po ulicah v mestu in misli nanj, »ki je hodil po istih ulicah kot jaz. Tudi on je šel gotovo na kozarec na teraso Taverne. Šel je v kino Vox. In ko sem šla navzdol po ulici Royale, se mi je zdelo, da hodim v njegovi senci.« Poleti pazi na otroke bogatašev v vilah ob jezeru. Nekega večera je v razkošni vili ne čakajo otroci, ampak njihov oče v družbi prijatelja, s katerim imata očitno nečedne načrte z njo. Ko mora z enim od njiju v otroško sobo in začne moški segati po njej, izvleče pištolo, edino stvar, ki jo je podedovala po očetu. »Za strel sem bila gotovo tako nadarjena kot moj oče, ker sem Gospoda ubila s prvim nabojem,« je zadnji stavek druge in najbolj uspele od Modianojevih pripovedi.