Na videz ni v tej komediji italijanskega renesančnega pisca in igralca Angela Beolca z vzdevkom Ruzzante (= Šaljivec) nič narobe. Srečko Fišer in Iztok Mlakar sta prestavila staro (1528) besedilo dosledno in - kolikor lahko presodim - natančno v govorico goriškega podeželja, s čimer sta najbrž skušala farsi že vnaprej zagotoviti neposreden, predvsem pa šaljiv stik z regionalnim občinstvom; padovanska La Moscheta je tako postala Muhca. Igralci stresajo narečje kakor iz rokava, saj so v glavnem domačini, in tudi sicer bi se ne dalo reči, da so slabi ali da ne znajo duhovičiti. Najmanj za Radoša Bolčino v glavni moški vlogi (ki jo je ob svojem času igral Ruzzante sam), za njegovo stalno, enako hrupno preigravanje med patetičnim bahaštvom in nebogljenostjo štorastega kmeta, ki ga nategne vsakdo, kdor ima pet minut časa. Nič manj, le da seveda vsak na svoj način, sta hecna Janez Starina kot njegov »kompare« in Iztok Mlakar kot tipičen domišljavi vojak iz starih burk, kakor tudi Nevenka Vračič, ki kot anonimna Ženska asistira v različnih obstranskih režiserjevih dodatkih in okraskih. In Lari Jankovič, ki predstavlja z odrezavo in poskočno Betio glavno erotično-seksualno atrakcijo (z nenasitnimi babjimi »muhcami« pa kot splošni predmet poželenja tudi glavno komično gibalo farse), ravno tako ne manjka nič, razen minimuma senzualnosti.