Najprej seveda na ravni avtorice, ki se je pisanja lotila z namenom, da bi se zamotila, pozneje pa se izkaže, da jo je to »bruhanje na papir« rešilo ruskih sanj ali celo morebitnega samomora. Torej, pisanje kot samopomoč, vendar so dnevniški zapiski Anonimne ženske v Berlinu veliko več kot to. Individualna, posamezna zgodovina preide v risanje zgodovine ali celo človeškega obnašanja zaradi grozot vojne na splošno. Kar je v knjigi še dodatno presenetljivo, so vzporednice z romanom nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie Polovica rumenega sonca (Half of a yellow sun, 2006), ki se prav tako ukvarja s tematiko vojne. Na drugem koncu sveta sicer (vzhodnem delu Nigerije), pa vendar z enakimi simptomi: kolonami beguncev, bičanjem poražencev, posiljevanjem, brezmejno lakoto in ravnanjem zaradi te. Upam si sicer trditi, da je Anonimna ženska v Berlinu še malenkost bolj sublimna, še malenkost pronicljivejša, prepričljivejša. Seveda gre to pripisati tudi njeni ukleščenosti v vojno vihro (temu primerno je pripoved izredno gosta, zadihana, tu in tam prekinjena, kar ustvarja zgolj slogovno pestrost), v izkušanje na lastni koži (»Čutim, kako drsim in padam, globoko, skozi blazine in skozi deske. Pogrezniti se v tla – tako je to torej,« se zapiše avtorici pri opisu najgnusnejšega izmed posilstev), vendar se knjiga pred nami vseeno ne bi znašla v takšni obliki, če avtorica ne bi dobro poznala literature in ne bi imela literarnih teženj. Konec dneva v soboto, 5. maja, skoraj jemlje dih in je primerljiv s Sedmimi žalostinkami za padle v vojni judovskega pesnika Jehuda Amihaja: »Otrok se mi zazdi kot čudež, rožnat in bel z bakrenastimi kodrčki cveti v tej pusti, napol izpraznjeni sobi, med nami umazanimi ljudmi. Naenkrat vem, zakaj vleče vojaka k otročku.«