SALZBURG Priznam, da salzburškega Don Giovannija drugo leto zapored nisem šel gledat in poslušat zaradi čudovite Mozartove glasbe, zaradi Harnoncourtovega dirigiranja in še manj zaradi čudaške Kušejeve režije. (Videl sem vsaj petindvajset različnih postavitev te opere po vsem svetu, od tega pet v Salzburgu, pa sta mi še zmeraj v najlepšem spominu Leskovic-Leskovškova v petdesetih letih v Ljubljanski operi s Samom Smerkoljem in Karajan-Hampejeva 1987 v Salzburgu s Samuelom Rarreyjem v naslovni vlogi.) Privlačil me je odlični solistični ansambel s Thomasom Hampsonom in z Anno Netrebko na čelu. Pri Kušeju se vse skupaj začenja precej nenavadno. Še pred uverturo se zastor razpre in pokaže se fotografija petih gracij, ki dirigentu in občinstvu kažejo svoje napete, mlade ritke (tukajšnji strokovnjaki menijo, da ima ta črna najboljšo). Z resnim in zadržanim maestrom se to ne sklada preveč, a vendar začne in predstava steče. Don Giovanni jo uvaja z Leporellovim tekstom, a ga kmalu prevzame služabnik in vse gre svojo pot. Kušej spretno izkorišča zdaj že staro teatrsko čudo vrtljivi oder; ponovno se pojavijo nagice, tokrat prave, le v spodnjih hlačkah in modrčkih. Kje smo pravzaprav? Vse je belo, veliko je vrat, vse se nenehno vrti, obrača in spreminja. Smo mar v bordelu ali v norišnici? Donna Anna je mlada in lepa, Elvira običajno furijasta in Giovanni jo vleče za dolge lase, kadar je preveč sitna, Zerlina je nadvse privlačna, koketna in razgaljena. Originalna je pokopališka scena brez Komturjevega kipa, s projekcijo njegove glave in očesa. Tu se spet pojavijo nage dame, a o joj! tokrat starke. Na meji dobrega okusa. V zadnjem prizoru je veliko snega, Komtur pride na večerjo brez viteškega oklepa, v smokingu, in na koncu Leporello zabode svojega gospodarja.