Rusinja na Dunaju, tradicionalnem pribežališču vseh ruskih umetnikov, še posebej glasbenikov v cesarskem mestu. Pravzaprav nič posebno drugačnega: iz cesarskega Sankt Peterburga do cesarskega Dunaja ni daleč, vsaj ne z letalom. Sankt Peterburg, kjer je Ana Netrebko začela svojo operno kariero, ima prav tako častitljivo in staro operno tradicijo kot Dunaj. Ani se je ni treba niti sramovati niti imeti kakršnihkoli manjvrednostnih občutij. Dunaja ni osvojila kot pevka v vzponu, ampak v natančno določenem trenutku; ko je dosegla prvi svetovni in vsesplošno priznani umetniški vrh.Ta taktika ji je odprla vrata kot morda nobeni drugi pevki na svetu: lani je dobila avstrijsko državljanstvo, že nekaj let zapored poje na Salzburškem poletnem festivalu (Traviata, Figarova svatba), podpisala je nekaj reklamnih pogodb, fotografira se le v oblekah Escade, na Dunaju je kupila stanovanje. Razšla se je s svojim bivšim fantom, italijanskim baritonistom; očitno nista imela veliko časa za skupno bivanje. Uradno je prosta, neuradno poročena z glasbo in še posebej opero.Ali Ana Netrebko lahko vrne operi njeno dostojanstvo in umetniško moč ter odmevnost? Pravzaprav je odgovor nepotreben, ker se to že dogaja. Odprto je le vprašanje, koliko energije bo zmogla za svoje poslanstvo, kako bo načrtovala svojo pot, kje in kaj bo pela, koliko vlog, ali vse prave in njenemu glasu najprimernejše?Direktor dunajske Državne opere Ioan Holender je po premieri Massenetove opere Manon izjavil, da Ana Netrebko Manon ne interpretira, ona je Manon. To je res, ker je na odru naravna, lahkotna, zapeljiva, čedna, privlačna, nedolžna, potem pa značajsko zori, v skladu z razvojem opernega dogajanja; svojega nepričakovanega in spontanega ljubezenskega odnosa s Chevalierom Des Grieuxom z vsem lokom do pobega z zabave, iskanja nekdanje ljubezni v pariški cerkvi Saint Sulpice, ponovnega zapeljevanja in zmage, a do končne tragedije. Dunajska Manon z Ano Netrenko pomeni pomemben preobrat v razumevanju in sedanjem doživljanju romantične opere, pa tudi skladatelja Masseneta kot takega, ki je bolj redko na sporedu (še najpogosteje uprizarjajo njegovega Wertherja). Opero naredijo pevci; ko pridejo pravi, se nenadoma tudi skladatelj pokaže v močnejši luči in podobi. Odlični pevci so kot najboljše vino v zlatem skladateljevem kelihu. Ana Netrebko je dobra igralka, ženska z odrskim instinktom, spričo svojih let je v fazi najboljših vokalnih možnosti, ki lahko trajajo še deset, morda petnajst let. Njen glas je čist, raven, prežet s toplino, milino, občutji vdanosti do petega, predvsem pa do osebnostne izpovedi. Netrebko ne poje toliko, kot se izpoveduje. Ima nekaj potez, ki jih ponavlja v variacijah: rada se pusti nositi na moških rokah in ramenih z dvignjenimi rokami v zrak, s steklenico ali rožami...V predstavi Manon je naredila nekaj precej drznih potez, odigrala kar nekaj vročih erotičnih prizorov; bila v postelji, ležala vznak, poskakovala v črnem perilu, bosa in brez nogavic, potem si je črne nogavice izzivalno obujala ali natikala, ni ji bilo nerodno ležati na šanku. Vse to pa ji enostavno rečeno pristaja. Kot pevka je suverena in superiorna, pa ne zato, ker bi to bila njena namera, ampak ker je od partnerjev, zlasti tenoristov, boljša. Rada ima take vloge, ki jo to »usodno privlačnost«, o kateri govori v intervjuju njen dunajski partner tenorist Roberto Alagna, omogočajo. Katera ženka vloga je boljša kot biti fatalka? Biti mati na odru ni moderno, biti neproblematična poročena žena morda še manj, tako kot stranska ljubica. Manon gre do konca, tako kot v Puccinijevi sorodni operi Manon Lescaut. Čar Manon je potovanje; življenje kot užitek in izziv. V romantični Manon ni tako malo samorefleksije, kot bi morda kdo mislil. Pa tudi Des Grieux ve, kaj ga na koncu čaka. Smrt ni nekaj tako bistvenega, kot bi kdo mislil! Če je le življenje pred njo bilo res življenje! In v Manon je bilo! l