Prevajalka in publicistka je postala po spletu naključij. Ko je namreč še živela v New Yorku, je bila zaposlena v bančništvu, dokler ni spoznala Aleša Debeljaka, pesnika in esejista, ki je takrat delal v Ameriki doktorat, zdaj pa je profesor kulturologije na ljubljanski univerzi – in se zaljubila vanj. Tako se je pred petnajstimi leti zaradi ljubezni preselila v Slovenijo. »Ko sem prišla v Slovenijo, mi ni bilo dovoljeno delati, ker nisem bila državljanka te države. Ta omejitev me je prisilila v bolj ezoterične aktivnosti, kot so učenje jezika, prevajanje in končno pisanje. Dejstvo, da je tudi moj mož v tem poslu, mi je brez dvoma dalo več priložnosti, kot bi jih drugače imela. Toda Slovenija je pravzaprav ugodnejša za pisatelje kot Amerika. V New Yorku je na primer vsak drugi natakar bodisi pisec, ki ni še nič objavil, bodisi nezaposleni igralec. Zaradi takih okoliščin nikoli ne bi niti sanjala o takšni karieri. Torej mi je Slovenija dala priložnost in spodbudo, bila je prelomnica v mojem življenju, dala mi je gradivo.«