No, leta 1997 so vas uvrstili med sedem neameriških poetov, živih in mrtvih, ki najbolj vplivajo na mlado ameriško pesniško generacijo, pred kratkim vas je zadnji založnik vaše knjige postavil ob bok Ashberyju in Tateu, češ da ste vi trije najbolj vplivni. Ko sem imel branje v Philadelphiji, je moj založnik naredil zelo veličasten uvod. Rekel sem mu – pretiravaš, hkrati pa me je zanimalo, kako je dobil imeni ostalih dveh poetov. Jorie Graham je namreč zapisala podobno, ko me je uvedla na Harvardu, česar pa moj založnik niti slučajno ni mogel vedeti. Rekel je, da prav nič ne pretirava in da je bil marsikateri rokopis, ki je prišel na njegovo založbo, tako uničen od mojega vpliva, da ga je moral zavreči. Kaj to pomeni – uničen od vašega vpliva? Da imajo nekateri mladi ameriški pesniki preveč mojega imprinta. Da je moral med tristo rokopisi, ki so kandidirali za objavo pri njem, marsikaj zavreči prav zaradi tega. Seveda je treba poudariti, da se to dogaja v poeziji in da je to le majhen krog. Močen sem le za izjemno ozko občinstvo. Sicer sem pa ponosen, da puščam sledove na dušah mladih ljudi. Od naših literatov poznajo – koga? Debeljaka, Jančarja, Pahorja ...? V ZDA vsekakor najbolj Aleša Debeljaka. Pri meni gre za srečo. Bila je veriga srečnih naključij, ki jih ne razumem in me presegajo, kot me presega lastno pisanje. Je to res zgolj sreča ali bolj ambicija – oziroma je bila vaša »želja ponesti slavo svojega plemena v svet« tako močna? Ni izključeno, da ne. (nasmešek) Ampak vedno sem takoj rekel ja. Ko je prišlo povabilo za Iowo, takrat je lahko izbiral Primož Kozak, je Dušan Jovanović rekel – ne, Rudi Šeligo je rekel ne, in tako sem šel jaz. Lahko rečem, da relativno čisto, a tudi riskantno reagiram na svet, kar me je pripeljalo tudi v velike travme, drame, v velike polome. /Tomaž Šalamun je pošast. /Tomaž Šalamun je drveča krogla v zraku. / Prvi verz vaše pesmi History, ki je največkrat citirana v ameriških literarnih revijah. Kot ste sami rekli – vaša poezija je ples s Tomažem Šalamunom? Ja, tu je tudi malo Borgesovega vpliva, malo shizoidnosti, pa tudi čudenje nad tem, kaj se v procesu ustvarjanja dogaja in da ti kot avtor tega pravzaprav ne razumeš. Da Tomaža Šalamuna ne poznaš. To pesem sem napisal v Ameriki na točki, ko še nisem vedel, ali bom ostal tam ali se bom vrnil domov. Napisana je bila iz občutja, da je moj temelj tukaj. Da se zgodovina dogaja doma.