zanjo pa so značilne tudi ljubezenske, razpoloženjske in bivanjske pesmi, pretežno klasične. Tej generaciji pripadata Matej Bor in Cene Vipotnik, pa tudi Edvard Kocbek in Jože Udovič, ki sta v petdesetih in šestdesetih letih ustvarjala moderno poezijo. Prva povojna generacija pesnikov (vanjo spadajo pesniki, rojeni od sredine dvajsetih do sredine tridesetih let: Ivan Minatti, Lojze Krakar, Ciril Zlobec, Tone Pavček, Janez Menart, Kajetan Kovič, Dane Zajc, Gregor Strniša in Veno Taufer) se deli v dve skupini. V prvo spadajo Minatti, Krakar, Zlobec, Pavček, Menart in Kovič – pesniki, ki so gojili tradicionalno osebnoizpovedno pesem na temeljih moderne. Nekateri od avtorjev so ostali tradicionalni tudi v slogu, drugi so pesnili v modernejših oblikah oziroma v svobodnem verzu. Drugo skupino prve povojne generacije predstavljajo Zajc, Strniša in Taufer. Njihova skupna značilnost v primerjavi s prvo skupino je, da so skoraj popolnoma opustili osebnoizpovedno pesništvo. Namesto osebne izpovedi so uporabljali različne podobe in mite ter izražali svoje doživetje brezosebno. Njihove pesmi govore pretežno o trpljenju, nesmislu in smrti, oblikovno-slogovno pa se razlikujejo. Nekatere so v verzu in slogu tradicionalne, druge modernistične. Druga povojna generacija je generacija pesnikov, ki so se rodili okrog leta 1940. Nekateri med njimi še sledijo socialnemu realizmu ali tradicionalni osebnoizpovedni pesmi, seveda s prilagojeno tematiko (npr. Ervin Fritz), drugi ustvarjajo, podobno kot Zajc ali Strniša, poezijo obupa in nesmisla v brezosebnem slogu (npr. Svetlana Makarovič), tretji pa so modernisti ali že celo avantgardisti (npr. Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun). Tretja povojna generacija je rod pesnikov, rojenih okrog leta 1950 (Milan Jesih, Milan Dekleva, Ifigenija Zagoričnik, Milan Kleč, Vladimir Memon, Boris A. Novak in drugi). Nekateri so slogovno tradicionalni, drugi modernistični, tretji povezujejo tradicijo z modernizmom in so postmodernisti (npr. Boris A. Novak). V četrti povojni generaciji so pesniki, rojeni okrog leta 1960 (Aleš Debeljak, Maja Haderlap, Alojz Ihan, Maja Vidmar in Uroš Zupan); tako kot pesniki prejšnje generacije ustvarjajo med modernizmom in postmodernizmom. Epika se v prvem desetletju po drugi svetovni vojni kaže predvsem kot pripovedna proza tradicionalnega ali socialnega realizma, pozneje (sredi petdesetih let) pa se v njej odražata eksistencializem in modernizem. Okrog leta 1960 se tudi v pripovedništvu uveljavlja književnost absurda, ob koncu šestdesetih let pa avantgardna književnost, ki izloča subjektivnost in se usmerja v predmetni svet (reizem). V zadnjih letih so tudi v pripovedni prozi značilni pojavi postmodernizma, sicer pa za epiko, tako kot za liriko, velja, da so se v njej sočasno razvijale različne književne smeri in da se je tudi na tem področju uveljavilo več generacij. Predvojna generacija pisateljev, ki so delovali še pred drugo svetovno vojno, je ustvarjala pripovedništvo različnih smeri v razponu od socialnega realizma do eksistencializma in modernizma. Vanjo prištevamo Miška Kranjca, Cirila Kosmača, Antona Ingoliča, Ivana Potrča, Edvarda Kocbeka in Vitomila Zupana. Prvo povojno generacijo sestavljata dve skupini. V prvo, rojeno okrog leta 1920, spadata Beno Zupančič in Andrej Hieng (izg. hing), v drugo, rojeno