Dvajset minut in več je trajal vzpon, dol grede je pet minut čez glavo dovolj. Človek bi mislil, da postane vedno enaka procedura dolgočasna, jebeš takšno svobodo letenja. A ni tako, razmere so vsakič drugačne, svetloba prihaja od drugod, tam, kjer si se malo prej z vzgonom odlično dvigal, te zdaj zabije k tlom, oblak ti prepreči vidno orientacijo, hribi so nevarno blizu. Hribe ima Gorenjec Vik rad, Samo, ki je Dolenjec in tudi včasih pelje Fato, pa čisto nič. Razumljivo. Počasi že razumem, zakaj lahko an-2, ki je analogno še najbolj primerljiv s starim vojaškim dojcem, vsakič znova navdušuje svojega mladega in živahnega pilota. Manj razumljivo mi je, da Vik (in sploh precej pilotov) nima smisla za padalstvo, vodja padalske šole pri ŠOLT, Aleš Debeljak, pa za letenje z malimi avioni ne. Ko smo iz drugega letala fotografirali Fato, je kar naprej nergal, da mu manjka »nahrbtnik«, in da bi šel najraje še pred pristankom ven.