Kajti bruseljski funkcionarji se očitno ne zavedajo, da je danes (še posebno po 11. septembru) dialog med evropskimi ustvarjalci bolj potreben kot kdaj prej. Posaditi za isto mizo tako različne pisatelje, kot sta Šveda Birgitta Trotzig in Björn Larsson, Nemec Peter Schneider, Sarajevčan Aleksandar Hamon, ki živi v Chicagu in piše v angleščini, Turek Nedim Gursel, če omenim le nekatere, in voditi pogovor o eni glavnih tem festivala: kultura, skupni jezik Evrope, je dogodek tako za pisatelje kot za polno dvorano v obnovljenem Holliday Innu. Organizirati srečanja med avtorji in njihovimi prevajalci - Mednarodni kolegij literarnih prevajalcev iz Arlesa je tudi med organizatorji festivala - je prav tako dogodek, zlasti ker so se nekateri pari srečali prvič. In kaj reči o naelektreni dvorani, pred katero so sedeli štirje srbski pisatelji Mirko Kovač, Vidosav Stevanović, Filip David in Milan Djordjević in spregovorili o odgovornosti srbskih pisateljev v jugoslovanskih vojnah, ki jih žal nihče ne bo poklical v Haag, kot je zaključil Vidosav Stevanović? Kako izraziti občutke ob otvoritvi fotografske razstave v izvotljeni, opustošeni, ranjeni, a še zmeraj pokončni sarajevski knjižnici? Ne smemo pozabiti povedati, da je prišel v Sarajevo tudi Jean-Luc Godard in predstavil svoj film Hvalnica ljubezni. Da je festival organiziral obisk Mostarja, kjer je bil vodič Predrag Matvejević. Omeniti moramo še, da je bilo med sodelujočimi v dvorani in povabljenimi pisatelji več Slovencev: Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Zdenka Štimac, Boris Pahor in Boris A. Novak (ki sta žal odpovedala prihod) in spodaj podpisana. In predvsem na koncu zatrditi, da so druga Evropska književna srečanja v Sarajevu sredi današnjega nemirnega, konfliktnega obdobja poskušala učvrstiti temelje edini stvari, ki ji lahko zaupamo: ustvarjalnemu, odprtemu dialogu.