S podobno izhodiščno tematiko, čeprav na povsem drugačen fabulativni način, se sooča tudi moj roman Pena majskega vala, o katerem razumljivo ne bom pisal. Omenjam ga le v ilustracijo, da je kljub navidezni apatiji med Slovenci v Italiji taka, narodnostna, vsebina še živa in kljub njenemu preseganju dražljiva snov. Založba Založništvo tržaškega tiska je v štirih mesecih od njegovega izida razprodala vse izvode romana. Ista usoda je doletela tudi kriminalni roman Sergeja Verča Skrivnost turkizne meduze, ki je šel za med. V njem avtor v slogu najboljše kriminalke opisuje zagonetno zgodbo in preiskavo komisarja Perka, zraven pa še čisto posebno okolje tržaškega meščanstva, ki se zrcali v že oguljenem lesku navideznega kozmopolitizma mesta. Ti dve deli sta bili edini izvirni leposlovni knjigi na novo oživljene založbe, ki je imela trdne korenine in pomen vseslovenske razsežnosti, a se danes ne more izviti iz nekakšnega diletantizma, vsaj v relaciji do avtorjev ne. ZTT-ju pa je treba vsekakor priznati tudi enkratno dejanje v skrbi za zbliževanje slovenske in italijanske kulture. Zelo odmevna je bila, tudi v italijanskem prostoru, dvojezična knjiga slovenske sodobne poezije, ki jo je prevajalec in časnikar Michele Obit naslovil Nuova poesia slovena. V njej je mlajši intelektualec iz Beneške Slovenije predstavil Aleša Debeljaka, Alojza Ihana, Tajo Kramberger, Matjaža Pikala, Petra Semoliča, Aleša Štegerja in Uroša Zupana. Obit je prevedel 41 pesmi omenjenih avtorjev, ki so sedaj ponujeni v presojo italijanskemu bralcu. Ta je o vsebini knjige lahko dobil informacijo tudi na straneh vsedržavnega tiska, kar se v zvezi z »manjšimi« književnostmi v Italiji zelo redko dogaja.