Aleš Debeljak je profesor na FDV, sicer pa pesnik, esejist in prevajalec, eden vodilnih srednjeevropskih pesnikov. V slovenščini je objavil osem zbirk esejev in šest pesniških zbirk. Njegova dela so prevedena v japonščino, nemščino, hrvaščino, poljščino, madžarščino, češčino, slovaščino in italijanščino. Tokrat je zbral eseje, ki jih je pisal zadnjih deset let za razne domače in tuje kulturne revije. Po svoje so dokumentarna poročila, pač kolikor predstavljajo individualizirano kroniko kolektivnih preobrazb v dobi slovenske državne neodvisnosti, v času, ki ga Slovenci živimo danes, v presečišču med postkomunizmom in postmodernizmom. Nastajali so v desetletju slovenske državne samostojnosti, v desetletju vojn v razpadli Jugoslaviji, v desetletju izrednih družbenih in političnih preobrazb. Aleš pravi, da so navsezadnje nastajali v desetletju, »v katerem sem na boleče nepopoln način odrasel tudi sam. Ko sem leta 1992 pisal prvi tukajšnji tekst, sem bil še brez redne službe in samski. Zadnji tukajšnji tekst, nekakšen javni dnevnik iz konca leta 2001, s svojo osredotočenostjo na družino že sam na sebi nazorno govori o spremenjenem statusu pisca. S tega vidika je tu vsekakor na delu neka velika transformacija, vsaj zame ne manj pomembna in velika, kot je transformacija družbe, v kateri živim.« (bm)