Zato pa je bolj žgečkljiva tema, ki jo bo odpiral zadnji na seznamu jutrišnjih govorcev o aktualnih vidikih našega vključevanja v EU. Dr. Aleš Debeljak, pesnik, publicist in profesor na FDV, se bo namreč lotil vprašanja slovenske identitete in članstva v EU. Ups! Vse - kmetijske, okoljevarstvene, javnoupravne in druge zadeve - se da namreč nekako »regulirati«, identiteta naroda pa je nekaj, kar sega čez okvire dnevnooperativnih meril. (Podobno je z merjenjem suverenosti in njenega oddajanja na oltar skupne evropske družine: kar je »malo« suverenosti za velike narode, ni malo za tako majhne, kot je slovenski.) Od te identitete je seveda odvisno, po kakšnih poteh in s koliko pokončnosti in samozavesti ter s koliko uslužnosti in klečeplaznosti bo šla Slovenija v Evropo (če je »Evropa« seveda sploh najboljša rešitev za Evropo) in kakšno vlogo bo imela v »evrolandu«, enakopravno ali vazalsko. Kakšna je sploh ta naša identiteta? Kje se giblje? Med Brezjami in McDonaldsom? Se prebija in brusi ali pa morda umira v džungli surovega, brezobzirnega primarnega kapitalizma? Se razodeva v nemem »kazalniškem jeziku«, kot bi ga - ga bo - verjetno navedel kot primer prijatelj Aleš (»Daj mi tole,« pokažemo s prstom, namesto da bi na primer rekli: »Daj mi krožnik«)? Jo zasledimo morda v vrednotah nekakšnega kvazi srednjega razreda, katerega snobistične ambicije segajo kvečjemu do prevelikega smokinga na ponošenih čevljih in članstva v kakšnem mednarodnem dobrodelnem društvu? Kam nas bo vse skupaj - skupaj z našo neobstoječo kritično maso - potisnilo? V podalpski debeloritni in hitrohranilski anglohamburgerizem ali v japijevsko »divizijo« (joj, kako lepo in značilno za našo majhnost se je udomačil ta vojaški nadomestek za nekdanji »sektor«) kakšne tuje velebanke? V bogaboječo, pridno in ubogljivo provinco »ora e labora« za servisno izdelovanje avtomobilskih pepelnikov? Bo to naša identiteta, ki bo nekaj časa še onemoglo kazala na kulturno dediščino in skoraj pol tisočletja svojih, v slovenščini tiskanih knjig in medijev, potem pa bo, prečiščena v »evroklonatoriju«, odplavala na eksotično stran zgodovine oziroma v »evromuzej«.