Proti zožitvam percepcije, tako imenovanim stereotipom, je cepljen le malokdo, kar potrjuje tudi dejstvo, da v zadnjih letih na Zahodu uspevajo prav tisti vzhodnoevropski pisci, ki taka stereotipna pričakovanja vsaj napol zadovoljijo. Izrazit primer je hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić in njen Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali. »Seveda ji moramo priznati, da je spretna pisateljica in spretna vse mogoče, vendar je jasno, da njen bučen uspeh izvira prav iz tega, da je Zahodu kot podobo Vzhoda ponudila točno tisto, kar je Zahod pod to podobo pričakoval.« Zanimivo pa je, kako se projekcija s spremembo zornega kota hitro zamenja, kar je Blatnik imel priložnost videti zdaj, ko je na Hrvaškem izšel prevod njegovega zadnjega romana Tao ljubezni. Hrvaške kritike so romanu namreč štele v dobro prav to, da je v glavnih junakih le težko prepoznati Slovenca, in to izrazile v stilu: vsaj ti Slovenci se znajo izviti iz objema lokalnosti, medtem ko naši ubogi hrvaški pisatelji vedno »gonijo« te lokalne teme. Že dejstvo, da se odzivi tako pogosto spotaknejo prav ob »lokalnost oziroma nelokalnost«, pa definitivno potrjuje, da to je neka nevralgična točka, sicer se ne bi toliko ukvarjali z njo. Sploh enkraten primer tega fenomena je kolumbijska vasica Macondo, literarna domislica pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, ki jo zdaj prodajajo kot tipični kolumbijski lokalni duh, ravno zato, ker je v resnici neobstoječ povzetek Latinske Amerike. »No, če smo že pri Slovencih in Kolumbijcih, omenimo še duhovitost Aleša Debeljaka, ki pravi, da se je Kolumbija v svetu uveljavila z dvema stvarema: s kokainsko mafijo in pisateljem Márquezom, in glede na to, da slovenska mafija kljub vsem naporom zaradi močne mednarodne konkurence še ni prodrla, bi mogoče lahko poskusili še s pisatelji.