Moja tokratna tema je delikatna in občutljiva. In moška. Delikatna, občutljiva in moška? Ali se ti trije pridevniki ne izključujejo kot pri Proustu in tako ustvarjajo novo pomensko raven? Govoriti oziroma pisati mislim o petelinjenju, ki je zelo simpatična beseda srednjega spola za problematiko ega, narcisizma, megalomanije, samoljubja in tako naprej. O stvari sem začela razmišljati, ko sem v letalu iz Ljubljane do Pariza prebirala intervju z doktorjem Alešem Debeljakom, »enim najbolj mednarodno uveljavljenih slovenskih literarnih umetnikov,« kot piše v Nedelu . S slovenskim tiskom je vendar nekaj narobe, sem pomislila, ko sem prišla do konca. Ne znajo uporabljati predstavnikov za tisk in sproti objavljati notic o uspehih slovenskih mednarodnih umetnikov! Francoski zelo resni časopisi in revije, kot so Le Monde ali Nouvel observateur, imajo rubrike, kot so na primer Rdeči telefon, kjer na kratko in jedrnato zaznamujejo tekoče dogodke v zvezi z domačimi avtorji. Na primer: Houellebecqua so prevedli celo v slovenščino. Medtem ko mora ubogi Aleš Debeljak v intervjuju za Nedelo sam naštevati naslove iz svoje tuje bibliografije zadnjega leta (pri kateri bi bilo zanimivo vedeti, koliko jo je financirala mama Slovenija, kot na primer francoski prevod novel Draga Jančarja). A to še ni vse: naš avtor mora prav tako natančno našteti vse okrogle mize v tujini, na katerih je sodeloval, televizijske nastope, ki jih je imel (o katerih je prva izvedela njegova žena Erica preko svoje teniške partnerke), limuzino, ki ga je prišla iskat na letališče... Saj vendar obstajajo rubrike »people«, ki bi nas lahko obvestile o takih in podobnih dogodkih in pustile pesniku, esejistu in prevajalcu prostor, da nam pove kaj bolj zanimivega in ne daje tega mučnega občutka hvalisanja.