Želeli so napraviti knjigo, v uvodni besedi piše Anej Sam, ki govori predvsem o Lepoti, katere doživljanje je najzanesljivejše zagotovilo lepe podobe in etične vitalnosti posameznika in družbe. Zdi se, kot da je duh Slovencev v tej knjigi neprenehoma napolnjen z liričnim bivanjem, ki prezira banalnost eksistenčnega vsakdana. V tej knjigi nastopajo kraji; pomembno je, da so slovenski, ne pa da so veliki v smislu velikosti in prepoznavnosti, ki jo narekuje bodisi regijska centralizacija, industrializacija kraja, turistična razvpitost. Medtem ko je k izboru piscev, šestdeset jih je, od popolnoma nepoznanih do uveljavljenih in splošno priljubljenih slovenskih literarnih imen, prispeval urednik, je izbira krajev pripadla piscem. Recimo proza Ane Porenta Lepa slovenščina iz Hrovače, ali pa pesem Strah in pogum v Kalcah nad Logatcem Aleša Debeljaka. Drugače je z likovnimi umetninami; sledimo mnogim znanim likovnim umetnikom, datum najstarejšega dela so šestdeseta leta akvarel Čolni Franceta Slane zastopa Izolo (Izolska pesem teče v daljavo), olje na platnu Šopek Nikolaja Beera pa nosi letošnjo letnico in nastopa pod naslovom Sporočilo iz Izlak. Že kratek pregled likovnih strani nakazuje veselo žarenje barv, prelet besedil pa večinoma veselje do življenja, ki izvira iz prijaznih spominov na otroštvo ali prijetnih občutkov ob lepoti kraja, v katerega se vsaj v mislih vedno vračamo. Tatjana Pregl Kobe, likovna kritičarka, o izboru slik tridesetih avtorjev pojasnjuje: »Tematsko so nas pri izboru slik za to knjigo zanimala predvsem dela, ki se kažejo od razpoznavnih, realističnih upodobitev pokrajin do asociativnih in abstraktnih podob narave.« V nadaljevanju je namenila po nekaj vrstic vsakemu od likovnih umetnikov, kar knjigi daje še dodatno vrednost, zato toliko bolj pomislimo, da bi bilo hkrati dobrodošlih tistih nekaj dodatnih strani v knjigi, ki bi bile posvečene vsakemu izmed literarnih avtorjev, mogoče še najlažje kot samopredstavitev, kar pogosto rešuje zagate ob pomanjkanju sprotne literarne recenzije. Je pa literarni urednik zagotovo opravil zamudno, a nadvse dobrodošlo delo z indeksom zemljepisnih imen na koncu knjige. Tu se ne najdejo vsi slovenski kraji, vasi ali mesta, gore in reke, kar bi bilo za to zvrst izdaje vsekakor nemogoče in tudi nepotrebno, so pa več ali manj nediskriminatorno pokrite vse slovenske regije. Z mnogimi 'gorenjskimi' imeni je zastopana tudi Gorenjska, kot na primer z Nežo Maurer, Berto Golob, Polono Škrinjar med literati in Klementino Golja, Igorjem Dolencem ali Klavdijem Tuttom med likovniki.