"To je bil čas, ko smo z Vladom Žabotom ustanavljali Književno mladino, pa potem obdobje, ko sva bila z Alešem Debeljakom najmlajša člana uredništva Nove revije. Bila so to leta mojega silnega mladostnega aktivizma, ki so se časovno ujela z znanimi družbenimi vrenji pred slovensko osamosvojitvijo. Zdelo se mi je takrat, da sem resnično udeležen v oblikovanju nečesa novega, in če bi šla morda kje beseda, da je treba podtakniti bombo, bi bil gotovo med prostovoljci. Razhajanje med tem, kar sem vseskozi želel početi, torej med pisateljevanjem, in vsem tistim, kar se mi je dejansko dogajalo in me postopoma vsrkavalo, je bilo vse večje, in tako mi naposled ni preostalo drugega kot povsem radikalna odločitev in beg v samoto. Izbira se je zdela mnogim nerazumna, saj smo že takrat vedeli, da se Slovenija praktično dogaja v Ljubljani in da se z nalepko 'ustvarjalec s periferije' težje odpirajo mnoga vrata. Sam pa sem k sreči vendarle čutil, da besedna umetnost ne potrebuje lažjih poti in blagih okoliščin oziroma da ji je lahko to včasih celo medvedja usluga. Veljava, ki jo podeljujejo klani in podobne naveze, pa je seveda sploh varljiva in je mnogokrat tudi kratkega diha."