Pišem trpko novoletno voščilo Alešu Debeljaku. Poleti sem se mu zameril, ko sem v knjižnici prebral izbor slovenskih esejev iz 90. let in sem mu zakričal, da je sramota tudi zanj, da je ozki statusa se zavedajoči urednik za to knjižico izbral le insajderje, kot je bil beli južnoafriški atlet nekoč ponižan, ker njegov črni kolega ni smel teči na isti stezi z njim. Teden prej sem bral njegove »Nedokončane hvalnice« in sem ga izzval, naj bo možak in naj z besedo solidarnosti do mene stopi do Sanje Zorna, po moji izkušnji steklo janševiškega urednika slovenske literature na Mladinski knjigi, ki me je leta tega, ko sem mu prinesel svojo zbirko »Prijaznemu dvomu«, naduto tuleč vrgel iz svoje pisarne, ker sem v Tribuni skeptično pisal o njegovem maliku. (Zorn ni bil edini: iz svojih pisarn so me v prejšnjem desetletju poleg njega vrgli Janez Janša, Dim Rupel in Dragica Korade. Dim se je kasneje opravičil, ker je vseeno kulturen človek.) Prva razlika med »Dvomom« in »Hvalnicami« je, da so »Hvalnice« seveda neškodljive. Druga je, da so »Hvalnice« lahko izšle pri Mladinski knjigi.