Najnovejša knjiga Františka Benharta Spotoma je izšla letos poleti pri grosupeljski založbi Mondena. Zajetna publikacija, v kateri je na koncu priobčena njegova že prej omenjena slovenistična bibliografija, vsebuje do zdaj knjižno še neobjavljene tekste v treh sklopih: knjižne ocene, publicistične sestavke in potopisna besedila. Nanaša se bodisi na slovenske bodisi na češke razmere in avtorje, zapisi so med seboj »nacionalno« premešani in večinoma razvrščeni po časovnem zaporedju, tako kot so izhajali - največkrat v revijah Sodobnost, Svetova literatura, Literarni noviny, Srce in oko ter v Književnih listih. Večina besedil je nastala v zadnjem desetletju, v času, ko so se tako na Češkem kot v Sloveniji dogajale velike reči. V prvem delu se Benhart razkriva kot vnet posrednik med dvema literaturama, pa najsi poroča o novi češki poeziji, potuje od vaške proze do kalčkov postmodernizma ali meri razdalje med pesništvom in politiko. Slovenske bralce seznanja z vzhajajočimi literarnimi zvezdami kakršen je npr. Michal Viewegh, ali z dolgo prepovedanimi pisci kot so Jiri Kratochvil, Ivan Klíma in Ludvik Vaculik, medtem ko so se Čehi z njegovim posredovanjem lahko srečali z ustvarjalnostjo Draga Jančarja, Edvarda Kocbeka, Gustava Januša, Tomaža Šalamuna, Aleša Debeljaka in drugih. Benhartovi teksti so kratki in vse prej kot suhoparne literarno teoretske analize. V njih avtor ne skriva svoje identitete, v pisanje vnaša svojevrsten humor, ki ga prepoznavamo že iz naslovov: Nazaj k zaželenim jutrišnjim dnevom ali zven in pomen, Roman in resnica ali trpljenje starega ljubimca, Lepota rože je v radost, ne pa da bi jo razrezali v juho itd.