Le malokatero razstavo otroških risb in fotografij bi si v poletni bonaci ogledalo tolikšnje število krajanov, podobno velja za zanimive slike Postoji samo kontra v pritličju, pri katerih nas od sicer zmotnega, a z naslovom in površnim pregledom upravičenega vtisa o vonju po krvavem bosenskem vsakdanjiku odvrnejo letnice nastanka (okoli 88) in v katalogu natisnjeni vprašaji pri podatkih o trenutnem prebivališču treh avtorjev. A obisk podobnih prireditev je predvsem prijetna dolžnost in etična gesta. Tako se ni čuditi drenjanju na musikalu Prvega evropskega begunskega gledališča mladostnikov niti presenetljivemu potrpljenju vseh, ki so na dvorišču prisluhnili desetini pesnikov in mislecev nekaterih južnoslovanskih pokrajin. Če so se tako komu zdeli mladi pregnanci kar preveč napiflani, pesmi dostojanstvenega Jevrema Brkovića, moža z jugoslovansko tiralico, ki se ne prikaže brez špancirštoka in decentno oblečenega adjutanta, pa bolj smešne kot pretresljive, je take marnje obdržal zase. V strpnem dialogu, kjer je bilo slišati tožbe beograjskih oporečnikov, ki jim je šele med pohodom čez carine postalo jasno, da kot večina državljanov bivše ječe narodov tudi oni živijo na samotnem otoku, so se še najbolje odrezali oni, ki so kot Aleš Debeljak namesto z deklaracijami in apeli nastopili s poezijo, eno pravo žmohtno bosansko pa je povedal tudi Goran Janković iz Zenice. Čeprav je teža izgovorjenega povzročila škripanje in tlenje v zvočnikih, na trenutke zelo tiho in nerazločno čebljanje nastopajočih ni zmotilo okoličanov. Hujše stvari pa so se dogajale v sredo, med predvajanjem kultnega Sječaš li se Dolly Bell je KUD obiskala trojka službeno grdogledih policajev, zaradi predirljive »srbohrvaščine« s filmskega platna naj bi se pritožilo kar okoli 100 prebivalcev trnovskega spalnega zaselka. In če naj ob tej prigodi pritrdimo mnenju, da je duh odmrle države in njenega jezika iz Sarajeva uspešno prebegnil v Ljubljano ali pa vsaj v glave Bavčarjevih brambovcev, res ne zmoremo spodobnega komentarja četrtkovega spektakla, ko sta na prizorišče Cirkusa Kansky Ane Monró takoj po že tradicionalni detonaciji zeljnate glave prišla varovati gledalstvo do zob oborožena varuha v neprebojnih jopičih. NNNP!