V pesmi Izpopolnjevanje pisave pesnik izpove: »Kot otrok nisem imel rad knjig: / imel sem nepravilen odnos do / stvarnosti. Pri devetnajstih / sem prebral Borgesove Izmišljije / in odtlej pišem.« Pavle Goranović , rojen leta 1973 v Nikšiću, je diplomirani filozof, član črnogorskega centra Pen, tajnik Črnogorskega društva neodvisnih pisateljev, urednik pri reviji ARS. Piše tudi prozo in književne kritike ter se ukvarja s sodobnimi literarnimi teorijami. Objavil je tri pesniške zbirke: Ornamentika noči (1994), Branje tišine (1997), Knjiga prividov (2002). Aleš Debeljak, pisec spremne besede z naslovom Med zrcali in otožnostjo, ugotavlja, da je Pavle Goranović: »… zrel in občutljiv pesnik, čigar po obsegu neveliko, a prefinjeno stkano delo vabi k meditacijam o usodi knjige in zrcal, prav tako pa nas zapeljuje s svojimi molovskimi intonacijami in filozofičnimi nagibi, s katerimi zmore primerno uravnotežiti včasih morda pretirano odvisnost od poetološke dediščine slepega Argentinca, J. L. Borgesa.« Pesnik v pesmi Pisanje izpove: »Ponovno mislim v stihih, / sporočam besede, za katere nisem kriv. / Sprejemam vsako soudeležbo, izzvano s / pisanjem.«. Izziv biti pesnik, pisatelj, pisec, zapisovalec znamenj, je izziv, ki mnoge vabi, a mu je redko kdo kos. Izpovedovanje v stihih, ki se končajo na robu vidnega polja, prepletanje črk in glasov v pisavo, ki sporoča ali pa svojo sporočilnost obrača vase, ni kakšen poseben trud, kajne? Kdo bi vedel, kdo poskusil, kdo bi videl in pokusil. Preprosto, vsekakor. Pesnik v pesmi Mogoča razporeditev verzov izpove: »Samo ugibam lahko, kako bi bila videti / pesem zate. Njene oblike mi do zdaj ni / uspelo osmisliti, njene notranjosti – še / toliko manj.« Razprostiranje misli do meje, ko v petje prelita misel to mejo preseže, da se stoči v osebo, ki sprejme preko zapisa sproženo misel, je odlika, je prilika, je možnost, da se preseže sebe in doseže tisto, kar ni več zasebno. Osebek in zasebno sta pojmovna polji, ki sta si stalno na razpolago, a le redko v legi, ko se lahko poenotita, ko se lahko strinjata, da sta en sam del. Pa še takrat se zavesta, da sta le del (in delca) drugih polj in drugačnih leg.