Trenutna situacija nam ponuja priložnost za rekapitulacijo tega zlatega obdobja predstavljanja Slovencev na čeških radijskih valovih. Jože Udovič je bil predstavljen v sedmih pesniških sporedih in z enim esejem, Ivan Minatti v petih sporedih, Tomaž Šalamun v treh, Ciril Zlobec v treh, Kajetan Kovič v treh, Dane Zajc v treh, Milan Dekleva v treh plus z esejem, po dva pa imajo Srečko Kosovel, Tone Pavček, Lojze Krakar, Svetlana Makarovič, Tone Kuntner in Milan Jesih. Razen samostojnih avtorskih sporedov je bilo do zdaj šestnajst skupnih, v različnih sestavah. To vse, se razume, v mojih prevodih, reprize se ne štejejo. V nepesniških oddajah vodi Drago Jančar s številom deset (novele in eseji), Kosmač premore dve noveli, od mlajših esejistov sta se predstavila Aleš Debeljak in Alojz Ihan. Veliko sreče ni imela na praških valovih slovenska radijska drama: poleg Mejakovih dramatizacij Cirila Kosmača in Miška Kranjca enkrat v sedemdesetih letih lahko navedem le svoji, tudi že starejši (Vitomila Zupana in Saše Vuge), in igro Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico iz leta 1995. Predlogov je bilo seveda več, na primer igre Žarka Petana (je celo prevedena) in Milana Jesiha, toda za zdaj niso uspeli, čeprav gre za stvari, ki so znane marsikje po svetu. V bistvu je isto kot s slovensko gledališko dramo: treba bo premagati kronično nezaupanje in vzbuditi zanimanje. Poti so odprte.