»Po pridobitvi doktorata sem brez večjih pomislekov zavrnil ponudbo za profesuro v Ameriki. Zdelo se mi je povsem nesprejemljivo, da bi največjo spremembo v osebnem življenju in življenju kolektiva, ki sem mu pripadal, spremljal le od daleč. Čutil sem, da moram nekaj prispevati k nastajanju nečesa, česar sploh ne znamo dobro ovrednotiti niti danes,« se prelomnih let balkanske zgodovine spominja Aleš Debeljak. Poleg Tomaža Šalamuna edini slovenski pesnik, ki je požel mednarodno slavo, saj njegove knjige prevajajo celo na Japonskem. Aleš takole na prvi pogled ponuja podobo večnega študenta, ki bolj kot Nietzscheja ali Tolstoja ljubi Rivalda in hladno pivo. A za rahlo samovšečno podobo, ki nekoliko zbegana, a hkrati tudi polna impresij ter prvinskih, skoraj otroških čudi lebdi nekje na neskončno širokem 'atlantskem mostu', kakor pravi naslov ene izmed njegovih knjig esejev, na mostu med mistificiranim slovenstvom in multikulturno 'drugačnostjo', se resnično razkriva glas, da je zanj pesnikovanje vokacija številka ena. Že od daleč opazna ambicija, da bi postal vsaj intelektualna zvezda, če že rocker ne more biti, je Aleša, nekdanjega jugoslovanskega mladinskega viceprvaka v judu, tako tudi butnila na krakovski pesniški oder, kjer je lanskega novembra nastopil v sijajni družbi treh Nobelovih nagrajencev. »Neverjetno. V Krakovu se je na pesniškem festivalu štiri večere zapored zbralo po tisoč ljudi, nekaj sto pa jih je ves čas dežuralo zunaj, pred velikim ekranom. Pomisli, zato da bi videli pesnike pri branju! Se pravi, pri povsem nespektakularni dejavnosti. Kako ne bi verjel, da taka pozornost ni povezana s potrebo publike, da prisluhne liričnim pričevanjem? Doooober občutek« zanosno vzklikne (še ne povsem nekdanji) ljubljenec jugoslovanskih literarnih kritikov in predvsem mlade publike, ki je njegov pesniški Slovar tišine v hrvaškem prevodu brala kot kultno knjigo.