In ne boste izdali še kakšnega imena? Dajte no mir. Dovolj sem povedala. (smeh) Če zdaj ošvrkneva bolj konkretno, manj eterično vlogo: Manca Košir v politiki – kot goreča podpornica predsedniške kandidatke Barbare Brezigar. Ni to za predstojnico katedre za novinarstvo na FDV neprimerno? Kako prosim? Takrat vendar nisem bila več predstojnica. Pa tudi če bi bila, se mi to ne zdi prav nič sporno. Tudi moj kolega s fakultete Aleš Debeljak je podprl Milana Kučana, pa se ob to ni nihče obregnil. Tudi mnogi drugi profesorji so podpirali določene politične opcije, in zakaj ne? Intelektualci imajo vso pravico, da izrazijo svoje mišljenje, to je tudi njihova dolžnost. Brezigarjevo sem podpirala kot ženski glas, ki je v slovenski politiki res slabo slišan. Tako kot sem letos z Junijsko listo podpirala še glas invalidov, bolnikov, ostarelih, ki so še slabše slišani politično. Na promocijskem materialu Junijske liste ste na fotografiji z Borisom Cavazzo. Prijatelje imaš zato, da jih včasih prepričaš, da naredijo kaj, kar je dobro za vse nas. Klic k celostni politiki in socialni državi. Januarja že pripravljamo javno tribuno o vključitvi komplementarnega zdravilstva v javni zdravstveni shemi. Zelo žalostno se mi zdi, saj je v parlamentu še manj žensk, kot v prejšnjem. Očitno bo treba tako kot v skandinavskih državah, ki so začele s kvotami in imajo zdaj že petdeset odstotkov žensk v parlamentu. Na eni stani imamo ženske praviloma in v večji meri še vedno podobne plače kot moški in dolg porodniški dopust, na drugi strani pa živimo v politično moškem svetu. Med drugim ste na svojih bralnih večerih predstavljali tudi Antologijo slovenske kratke erotične proze. Kaj menite o literarnem erosu na slovenskem? To je pa tako silno dolgočasna stvar, da je to sramota za slovensko literaturo. Preseneča čutnost zgodbe Prežihovega Voranca, ki ga prej nismo poznali v tej vlogi? Voranc je čudovit, res, svetla izjema. A treba je vedeti, da edino ta njegova zgodba, ki so jo uvrstili v to antologijo, ni cenzurirana, sicer so vsa njegova dela cenzurirali, ker takratni slovenski uredniki očitno niso presnesli njegovega zemeljskega erotizma. Po vojni se je pojavil Vitomil Zupan in vpeljal to urbanizirano erotiko, tako da so se te stvari malo bolj sprostile ... Pred drugo svetovno vojno, pa se mi zdi vse, razen Prežihovega Voranca, en sam božji dogčas. Kdaj že so imeli Francozi svojo erotično literaturo, da ne govorimo o avtorjih Daljnega vzhoda ... Ali o Visoki pesmi. Po drugi strani pa je slovenska sodobna erotična