Skupna agencija je finančno nedvomno zahtevnejša izbira (za primerjavo: sorodni švedski inštitut ima 95 zaposlenih; Slovenci se uspešno izogibamo celo vsakemu kulturnemu atašeju, tako da si lahko predstavljamo grozo, ki bo zgrabila varuhe proračuna, ko bodo ugotovili, kaj delovanje take ustanove pravzaprav pomeni in zahteva!), vendar izkazuje dobrodošlo ambicioznost, ki jo slovenski kulturi (tudi v mednarodnem merilu) prejkone primanjkuje. Ugotovitev NKP, da je »ena izmed nevarnosti za slovenski kulturni prostor težnja, ki je značilna za majhna okolja: zapiranje vase in s tem povezano samozadovoljstvo«, dovolj natančno opredeljuje eno izhodiščnih težav, skupaj z ugotavljanjem, da tuje zanimanje za slovensko kulturo »niti ni majhno, a mu ni zadosti ustreženo«. Ni naključje, da ravno v času, ko pišem tole besedilo, dva uvodnika v slovenskih literarnih revijah brez dogovora obravnavata isto problematiko (Aleš Debeljak v Sodobnosti, Brane Mozetič pa v prihajajoči Literaturi): Slovenci se zanimamo zlasti zase.