Včerajšnji popoldan pa je bil posvečen predstavitvi madžarske literature. Govorci so se zadeve lotili z različnih koncev: profesor književnosti Endre Bojtar je skušal podati skrčen pregled nacionalne književosti, četudi se je že uvodoma vprašal, ali je uporaba termina pri literaturi, ki je vedno osebna (hkrati pa vedno cilja tudi na univerzalno), sploh smiselna. Govoril je o spremenjenem položaju književnikov po političnih spremembah pred desetimi leti, ki so iz prorežimske ali protirežimske drže zdaj zdrsnili v območje privatnega, kjer naj bi bil prostor književnikov v zahodnih družbah. Dotaknil se je tudi pretiranega števila novih založb, po drugi strani pa ugotovil, da so tudi v literaturi tega desetletja na Madžarskem še vedno merodajna predvsem imena prejšnjega, na primer Peter Esterhazy (vileniški nagrajenec leta 1988) ali Peter Nadas, letošnji lavreat. Jože Hradil je opozoril na sistematično seznanjanje Slovencev s sosednjo literaturo, ki ga že desetletja opravlja Pomurska založba, zasebni založnik iz Madžarske Gabor Csordas pa je povedal, da tudi v spremenjenih razmerah dobre slovenske knjige najdejo madžarskega bralca. Njegov zadnji založniški dosežek je prevod zbirke esejev Aleša Debeljaka. Pesnik in urednik Laszlo Lator je omenil še "vroč" prevod romana Kajetana Koviča Pot v Trento, slednji pa nam je pokazal pravkar izšlo prevedno Latorjevo pesniško zbirko Zapuščeni oder.