Rotarjeve besede odzvanjajo danes v vsej svoji mračni razsežnosti. Nad njimi visita dve podobi, nemogoč par: Michel Foucault, ki je prostodušno povedal, da je »filozof zmote«, nikakor ne nezmotljiv subjekt, in minister Rupel, ki je imel in ima zmerom prav, celo v imenu vsega tistega »naroda«, za katerega je imel vedno pripravljene razne primerne monokulturne recepte. Kakšna kariera, kakšna prevara! Najprej skuješ mit o neodvisni kulturni zgodovini Slovencev, potem z ognjem in mečem dokazuješ, kdo je naravni zaveznik, in sproti pozabljaš vse etične vrednote, ki si jih prodajal, ja, očitno nič drugega kot prodajal še malo poprej. Dimitrij Rupel ima definitivne težave s takšno in drugačno samostojnostjo, on je nezrel osebek. Ko smo zadnjič za omizjem razpravljali o neverjetnih in nevarnih tekočih zadevah, je družbosloven del tvorno besnel, češ, kakšen kolega sociolog!; kako mu li odvzeti doktorat?; kdo mu ga je sploh podelil? Mlada, nadarjena študentka politologije je rekla, da se ji način, kako Rupel strukturira tekst, zdi na ravni osnovnošolskega spisja, tako boren je na vseh jezikovnih ravneh. Nikakor ne gre pozabiti, da se je Dimitrij Rupel v svoji teoretski impotenci prav v času Rotarjevega izvajanja še bolj ko poprej zazidal v trdnjavo literature, iz nje je pošiljal svoje starodavne dokaze o narodovem prav in o raznih samoniklih poslanstvih. Znano je, da beletristika pozna sklicevanje na »slogovne posebnosti« pač varen zaklon za vse tiste, ki v resnici sploh ne znajo pisati. Znameniti spor med teoretiki in literati pri Problemih gre med drugim brati tudi skoz vihrave poteze, kakršne so potegnili nekateri protagonisti v umetnosti so našli izgovor za napredovanje v družbi, kar je najudobnejši možen eskapizem. Prav zanimivo je, da je identično metodologijo kot Rupel uporabil tudi njegov naslednik Aleš Debeljak, eden od kolovodij umetnih delitev na takšne in drugačne sfere kulture. Mentor po novem dela vihar, gojenec se v tihem zavetrju obrača z njim s subtilnimi, a nepozabnimi razločki če je treba biti osupel spričo teroristov in 11. septembra, si dežuren poznavalec in zagovornik vseh mogočih americana, ko pa Bush razgrne dejanske karte, vzameš familijo na ulico in paradiraš po mirovniških demonstracijah. Naslednja faza je seveda znana: sina pošlješ v vojaške šole, hčer posadiš za klavir …