Priznam. Ko sem pred meseci dobil to knjigo v recenzijo, sem se ob prvem preletu nekoliko razočaran odvrnil stran in si rekel, naj gre ta kupa mimo mene. Gotovo me je zmotil duhamoren edukativen avtorjev uvod, v katerem pesnik nedvoumno postavlja svojo poezijo in tovrstno pesnjenje nad pesmi drugih avtorjev. Obenem pa eventualne bralce odvrača še z dvema tezama, ki ne vzdržita resnega premisleka. Prvič, za argument potegne neuke bralce, ki naj bi si ne drznili protestirati nad zapleteno matematično govorico, če je ne razumejo. Pričakuje, da bomo z enakim ponižnim spoštovanjem in upravičenostjo isto lahko počeli tudi mi (ki tudi nismo pesniki!). Drugič, z isto vehemenco potem trdi, da so potemtakem sleherni morebitni očitki o premalo pesniški govorici, češ da gre očitno zvečine za filozofska in refleksivna besedila, čisto napačna. - Ta besedila so refleksivna in filozofična, pa samo zaradi tega niso nič manj poetična. Res ne! Toda, od vseh Osojnikovih zbirk me je ta v resnici pustila še najbolj hladnega. Spominjal se bom morda samo vzvišenega in poučujočega uvoda. Z razpravljanjem v lastni zbirki ima pesnik v podoben odnos do lepe književnost, kot jih poznamo vsaj še iz zbirk Borisa A. Novaka ali zadnje zbirke Uroša Zupana. Očitno je to danes in kot kak odtrgan performans. Ogromno je znanih ali manj znanih berlinskih rekvizitov z imeni toposov mesta in njegovih delov. Podobno je pred leti fascinirala Aleša Debeljaka že Budimpešta. Sicer pa so Osojnikove pesmi, v glavnem nekakšne pesmi v prozi, hudo naporne in zelo zapletene. Tako v predpredzadnji pesmi z blagozvočnim naslovom Tovariš Breht verjetno niti slučajno ne boste mogli odkriti, zakaj tak naslov. Toda sklepna poved, razpredena v periodi čez zadnjih petnajst nič kaj lahkih verzov, se zaključuje v nekam presenetljivi, a glede na naslov logični podobi pesnika z obrito glavo in cigaro v ustih,/ tovariš Brecht