Kaj vse se pri nas dandanašnji trpa med esejstvo: Spričo izrazito literarnega izročila, ki je zdajci domala edino, kar ukazuje podložnikom te zvrsti, se vsevprek razlaga odvečno in že povedano; namesto da bi med stavkoma pet stavkov manjkalo, jih je raje pet preveč; ni več pregnantnih, duhovitih ali paradoksnih zasipkov, kakršni plodno ustavljajo branje. In če že vsega tega ni… esej - kakor koli že bodi vnanje oblikovan - zahteva vsaj tisto poslednje slogovno poštenje, ki more biti bralcu še opora: Piščev ego naj bo slabotnejši od samega besedila. Tako je govorila stara cehovska skrivnost; z njo so si še nedavni (postmoderni?) esejisti ohranjali duha skoz noro stoletje navideznosti. Aleš Debeljak je takšno vodilo to pot prevaral. Bralska večina se bo z njim seveda strinjala, zakaj piscu, čigar osnovno poslanstvo postaja želja po ugajanju, nezahtevni bralci jedo z roke: Vse je lahko umljivo, vse je logično - rojeva zveličavne odgovore in ne privošči nikakih vprašanj. Avtorjeva vsebinska popotovanja, ki zbujajo na prvi pogled tako opevano svetovljansko razmerje med vednostjo in toleranco, pa ostajajo zavoljo prepresojno posredovane ljubezni do samega sebe prejkone priprte, podplankane oči: jaz; jaz; jaz.