Leto je naokrog in naokrog je tudi nov letnik Nove lirike, zbirke, ki se je že od nastanka pred nekaj leti v Mentorju redno in zvesto lotevamo, in sicer v enem kosu, da bi nas pred vladarji ne bilo sram. V tem času smo se že privadili barve in oblike, še utrdilo se nam je prepričanje, da je zbirka pomembna, da pa je še vedno ni v kioskih in trafikah, kot se zadnje čase dogaja s knjigami. Resnici na ljubo, verjetno je bolje, da je ne prodajajo zraven čikov in žetonov, saj tako ohranja vsaj nekaj dostojanstva, kolikor ga poezija dandanes sploh lahko še ima, glede na to, kako pošastno velika, a redkih branj vredna je pri nas tovrstna produkcija. Letošnja bera je priberala tri nove knjige: izbor iz pesnjenja argentinske pesnice Olge Orozco, poljskega pesnika Tadeusza Róžewicza (pikice na ž nisem iskal) in Flamca Paula van Ostaijena. Prevajalci so tokrat bili Aleš Šteger, Jana Unuk in Paul van Ostaijen. Slednji je med drugim zelo vizualen avtor, postavitev knjige je bila zato ena od zahtevnejših nalog. »Flamski Kosovel« je bil zastopan tudi na letošnji Vilenici. Osebno nisem pristaš tovrstnih oznak, a naj bo, iztočnica je. Bolj kot nedvomno vizualno mojstrstvo flamskega pesnika so me pritegnile njegove krajše, bolj klasične pesmi, predvsem pa njegov piker humor, ki odlično deluje na asociativni/ (med)besedni ravni, včasih me je malce spomnil na kake Harmso-