Nekdo iz razreda je na enem naslednjih predavanj zastavil zanimivo vprašanje: ali je v Jugoslaviji obstajala skupna kultura, ali je bila Jugoslavija nekakšen enotni kulturni prostor? In tisti hip sem pomislila na knjigo, ki sem jo nedavno prebrala, Aleša Debeljaka Somrak idolov, v kateri opisuje svoje spomine na skupno jugoslovansko kulturno-umetniško sceno. Zdela se mi je idealna. Prevedena je v angleščino, fotografije za ameriško izdajo pa je posnela fotografinja, ki je študirala prav na Cornellu. Šla sem v knjižnico in si jo izposodila. Naredila sem kopije odlomka, ki se mi je zdel najbolj zanimiv in poučen, nalepila na prvo stran Debeljakovo fotografijo s kratkim življenjepisom in jih razdelila študentom. Izkazalo se je, da je profesor, ki razume slovensko, že prebral knjigo. Rekel mi je, da je bila to odlična izbira in se mi zahvalil, da sem se spomnila nanjo. Naslednji teden smo eno uro posvetili razpravi o odlomku iz Debeljakove knjige. Zdaj je na seznamu priporočene literature. Takrat je bil tudi zadnji rok, ko smo se študentje lahko premislili in se izpisali iz predmetov, ki nam niso bili všeč. Jaz si nisem premislila. V marcu je na programu ogled slovenskega filma skupine NSK in hočem biti zraven.