Prva krilca so se v formuli ena pojavila v šestdesetih, ko so se ta čuda arhitekture znašla na Lotusih in Ferrarijih. Takrat ni nihče vedel, da se bo štirideset let kasneje z aerodinamiko dirkalnika ukvarjal poseben oddelek in da bo učinkovit pretok zraka poglavitni krivec za uspeh dirkalnika. Aerodinamika je v formuli ena znanost zase: velikanska kolesa povzročajo veliko turbulenco, zaradi katere je njihova arodinamična vloga podobna tanku. Aerodinamiki so obsedeni s tanjšanjem in oženjem dirkalnika ter z natikanjem vedno novih aero dodatkov. Nič čudnega, ko pa debeli nos dirkalnika lahko učinkovitost motorja zmanjša tudi za deset konjskih moči. Napredek aerodinamike ni omogočil le, da so dirkalniki formule ena postali hitrejši, ampak je veliko prispeval tudi k zmanjšanju števila prehitevanj. Tesno slediti dirkalniku formule ena skozi zavoj je v sodobni formuli ena izredno nevarno, saj spredaj vozeči dirkalnik povzroča veliko turbulenco, ki drugega lahko spravi tudi s steze. To je na veliki nagradi Francije na svojem karbonu skusil tudi Rubens Barrichello, ki je po dirki priznal, da je bil preblizu zadka Alonsovega Renaulta. Sila, ki dirkalnik pritiska k tlom, se ob tesni vožnji dirkalnika za dirkalnikom zmanjša tudi za deset odstotkov. Stik s podlago pa je tako občutno manjši.