Vendar so s sedmimi letali možnosti bratov Rusjan v domačem okolju izčrpane. Ko kaže vse najslabše, se ponudi nova možnost v osebi zagrebškega fotografa, športnika in majhnega podjetnika srbskega rodu Mihajla Merćepa. Ta je v mladih letih kolesaril po Ameriki, kjer se je srečal s tamkajšnjimi letalskimi pionirji. Odtlej mu misel na lastno dejavnost ne da miru, toda za uresničitev te namere nima dovolj znanja in zlasti nobenih izkušenj, za letenje pa kot se pokaže pozneje tudi premalo poguma. Vse to prispeva v njuno skupnost Edvard Rusjan. Septembra 1910 se družabnika odpravita v Pariz na razgledovanja za novostmi v letalski tehniki, nabavita pa tudi motor Gnome, ki je s 50 KM dvakrat zmogljivejši od Anzanijevega. V Zagrebu se jima pridruži Jože Rusjan, ki vodi delavniško skupino. V dveh mesecih izdelajo enokrilca, ki ga literatura označuje kot Merćep-Rusjanovo letalo. To, s 14 metri razpetine dokaj veliko letalo je bilo tako lahko, da se je lahko dvignilo že po dobrih 28 metrih zaleta; zmanjšano trdnost pa naj bi okrepile diagonalne žične povezave. Že prvi poleti sredi novembra 1910 so pokazali, da je Edvard s skrbnim aerodinamičnim oblikovanjem in novim motorjem skonstruiral od goriških za kategorijo boljše letalo, ki je z lahkoto preletavalo Zagreb in je na mitingu 26. decembra 1910 navdušilo množico pod seboj. Jože Rusjan pa je tedaj že izdeloval novo, še zmogljivejše letalo, imenovano Soko(l).