Ker smo ravno že omenili aerodinamiko, ostanimo še za trenutek pri njej. Količnik zračnega upora 0,29 Visiona SLR je zaradi potreb po »lepljenju« serijskega SLR-a k tlom pri hitrostih več kot 300 kilometrov na uro narasel na 0,37. Ker pa samo aerodinamično oblikovanje karoserije še ni bilo dovolj, so McLarnovci uporabili še prilagodljiv spojler na zadku vozila. Mercedesovci (ali morda McLarnovci) so vanj vgradili tri vrste prilagajanja voznim razmeram. Naprej je tu pri hitrostih nad 95 kilometrov na uro samodejni dvig spojlerja za 10 kotnih stopinj, potem je tu možnost ročnega nastavljanja »poličke« v območju naklona do 30 kotnih stopinj, tretja možnost prilagajanja pa je spet povsem samodejne narave in služi izboljšanju učinkovitosti zaviranja. Kajti pri močnem zaviranju se spojler sam dvigne do naklona 65 kotnih stopinj, kar naj bi zaradi povečanega upora prispevalo k dobrim zavornim rezultatom avtomobila. Levji delež ustavljanja pa kljub zračni zavori še vedno prispevajo običajne štirikrat kolutne zavore, če o običajnosti SLR-ovih zavor sploh lahko še govorimo. Če smo se pri Mercedesih elektro-hidravličnih zavor SBC (Sensotronic Brake Control) že navadili, pa je toliko bolj redko uporabljena tehnika keramičnih kolutov, ojačenih z ogljikovimi vlakni. Pri SLR-u v slednje grizejo spredaj osembatni zavorni čeljusti, zadaj pa »le« dve štiribatni čeljusti. Poglavitne prednosti keramičnih zavor so tako: dolga življenjska doba (do 300.000 prevoženih kilometrov) kolutov, vzdrževanje ni potrebno (koluti so neobčutljivi na korozijo), manj je nevzmetenih mas (do 60 odstotkov manjša masa keramičnih kolutov v primerjavi z običajnimi koluti) in seveda odpornost na visoke temperature. Tako opremljen SLR lahko doseže največji pojemek 1,3 g (g je zemeljski pospešek in znaša 9,81 m/s2). To je teorija, meritve v praksi pa so pokazale, da se SLR ustavlja z malo več kot 1,1 g, kar prevedeno v metre pomeni, da se s hitrosti 100 km/h ustavi po vsega 34,9 metra.