Helikopter je seveda čisto samosvoj letalnik. V zraku ga prav tako drži krilo - ki se vrti. Lopatice tega rotorja imajo aerodinamičen profil, ki tvori vzgon. Vendar krilo proizvaja tudi upor. Za nasprotovanje tej sili oziroma momentu imajo helikopterji repni rotor, ki preprečuje, da bi se trup helikopterja začel vrteti okrog osi. Kar se nadzora tiče, zrakomlat uporablja pedala, ki povečujejo ali zmanjšujejo kot repnega rotorja, kar povzroči vrtenje levo in desno; ciklično palico, ki nagiba opletno ploščo (swash plate) in posledično nagiba ravnino krakov naprej, nazaj, levo in desno; ter palico kolektiva (videti je kot ročica ročne zavore pri avtomobilu), ki spreminja vpadni kot krakom glavnega rotorja, kar omogoča dviganje in spuščanje. Vijačnik je zahteven za letenje že zato, ker ni stabilen kot letalo, temveč je treba ravnovesje venomer 'loviti' s komandami. Kot da to ne bi bilo dovolj, preglavice povzroča neenakomerna razporeditev vzgonske sile na rotorju, saj napredujoči kraki med gibanjem helikopterja ustvarjajo več vzgona kot nazadujoči. Sunek vetra z desne bi na letalu popravili s pomikom palice v levo, pri frfotalu, katerega rotor se suče v obratni smeri urinega kazalca, pa bi zaradi tega efekta nos helikopterja silil navzdol, kar bi popravili s potegom palice nase. Hecno. Za nameček vodja letala v lebdečnežu sedi na desni strani in ne na levi kot v letalu, da tega, da je treba dodajati moč tudi pri zaviranju, ne omenjam. Ob odpovedi motorja na helikopterju je moč ob pravilni in hitri pilotovi reakciji še varno pristati. Če imamo zadosti višine in/ali hitrosti, pilot ob nevšečnosti spusti kontrolo kolektiva, kar povzroči naglo spuščanje. Pri tem začne rotor delovati kot vetrnica, tik nad tlemi pa pilot to vrtečo se kinetično energijo pretvori v silo (potegne kolektiv, vrtenje rotorja se zmanjšuje), ki upočasni padanje in helikopter mehko sede na tla. Časovna usklajenost je seveda ključnega pomena, piloti pa ta manever veliko vadijo.