Prvič so začeli v formuli 1 govoriti tudi o varnosti, zato je bil del pravil namenjen tudi njej. Tudi aerodinamičnih pripomočkov, kot so bila pokrita kolesa pri mercedesu W 196, niso več dovolili. Britanci so imeli leta 1961 na voljo le štirivaljni climax, saj osemvaljni BRM še ni bil nared, Porsche je imel zračno hlajeni bokser, najboljši motor za novo formulo pa je imel Ferrari. To je bil šestvaljnik, nameščen v dirkalnik dino, s katerim je tisto leto Phill Hill postal tudi svetovni prvak. V začetku šestdesetih se je v formuli 1 uveljavilo ime monokok, leta 1962 pa so se Britanci že prilagodili novim pravilom in prvenstvo se je odločalo med njimi. Na koncu je v tesnem obračunu z Jimom Clarkom zmagal Graham Hill, prvi je vozil lotus 25, slednji pa BRM V8. Vse do leta 1965 angleški garažisti, kot jih je imenoval Enzo Ferrari, niso imeli konkurentov, leta 1966 pa se je formula 1, kot so dejali, takrat, vrnila k moči. Po dolgoletnih razpravah, v katere so bile vključene državne zveze, dirkači, inženirji, konstruktorji, so se odločili, da bodo pravila od leta 1966 dovoljevala tri litrske atmosferske motorje in 1,5-litrske s kompresorjem, najmanjša teža je bila 500 kilogramov. Dovoljeni so bili tudi Wanklovi rotacijski motorji, vsi seveda z navadnim bencinom, dovoljeni pa so bili tudi turbinski motorji brez omejitve.