let, načela, letalo, težje od zraka, ostane v zraku, če njegove površine ustvarjajo tolikšen vzgon, da se obdrži v zraku, pogonski motorji pa premagujejo čelni upor. Prav tako mora biti letalo v zraku stabilno, v večini primerov je treba nadzorovati tudi smer in višino leta. *Baloni in *zračne ladje (zrakoplovi, lažji od zraka) uporabljajo načela Arhimedovega zakona, po katerem mora biti masa telesa enaka masi izpodrinjenega plina. Zaradi same obsežnosti balon ali zračna ladja spodriva ogromno količino zraka, ker pa je napolnjen še s plinom, lažjim od zraka v okolici, mu to daje precejšen vzgon. Letalo, težje od zraka, ki ga poganja motor ali se spušča, pridobi vzgonsko silo s pomočjo kril. Krilo letala je pravzaprav plošča s stranskim robom, usmerjenim proti zračnemu toku (ker je letalo giblje naprej), pri tem pa je prednji rob krila nekoliko višji od zadnjega. Zračni tlak, ki nastaja pod tem naklonom krila, ustvarja vzgon, ostali pa povzroča čelni upor. Ta vzgon si boste lažje predstavljali, če boste skozi odprto okno vozila segli z roko. Roka sicer res ni najboljša za preskus, saj je zelo neaerodinamična in tako povzroča precejšnjo turbulenco ter velik čelni upor, boste pa vzgon vseeno začutili. Zračni tok okoli *aerodinamično oblikovanega krila letala je veliko bolj gladek, čelni upor je minimalen, vzgon pa kar največji (glej ilustracijo). Razmerje med vzgonom in čelnim uporom je kazalec *aerodinamične učinkovitosti. Celotna površina letala prav tako vpliva na vzgon. Pri obliki krila je najpomembnejša vitkost, opredeljena kot razmerje med razpetino in globino krila. Krila z veliko vitkostjo (dolga in tanka) zagotavljajo večji vzgon; običajno jih imajo letala z dolgim doletom, namenjena za velike višine, so pa razmeroma počasna. Takšna krila so zelo primerna za jadralna letala. Krila z majhno vitkostjo (kratka in široka) uporabljajo na hitrih, manevrsko izredno sposobnih letalih. Krila, ki jih uporabljajo letala, so sama po sebi nestabilna, tako da se vzgon ustvarja za masnim središčem krila, učinek spreminjanja vpadnega kota pa sili nos letala navzdol. Na večini letal je višinski stabilizator nameščen precej za krilom in ustvarja negativni vzgon za protiutež učinku spreminjanja višine. Alternativa temu, uporabljajo jo večinoma na *vojaških letalih, je vzgonska površina na prednjem delu, tako imenovano predkrilo ali kanard. Sodobna letala s kanardi so nestabilna in potrebujejo elektronski sistem za zagotavljanje umetne stabilnosti. (Gre predvsem za manevrsko izredno sposobna vojaška letala, pri katerih umetno stabilnost zagotavlja računalniški sistem krmarjenja letala z upravljanjem krmilnih površin in plina motorja.)