Raziskave v zračnem tunelu, ki kljub visoki ceni še danes velja za standard aerodinamičnih študij, so pokazale, da je, če uporabljamo aerodinamično krmilo, zračni upor najmanjši, kadar ima kolesar zravnan hrbet, komolci pa so postavljeni tako, da so ožji od širine telesa in pod kotom od 0 do 30 stopinj glede na horizontalo. Prav tako je znano, da oblika telesa kolesarja ustvarja velikanske razlike v zračnem uporu, saj lahko imajo kolesarji ob enaki telesni višini in teži zelo različne dolžine telesnih okončin in drugih telesnih delov, kar ustvarja velike razlike v zračnem uporu. Vitek trup tako s stališča zračnega upora za kolesarja pomeni aerodinamično prednost. Številni kolesarji imajo vitek trup in tanke roke, vendar dobro razvite nožne mišice. Tak telesni tip je idealen za kolesarjenje. Dostopni podatki, pridobljeni na poklicnih kolesarjih, specializiranih za kronometer, nam razkrijejo, da so ti športniki v povprečju stari 28 let, visoki 181 cm, težki 71,2 kg, s telesno površino 1,91 m2 ter imajo v običajnem kolesarskem položaju čelni presek 0.353 m2. Ker je ugotovljeno, da čelni presek kolesarja okvirno pomeni 18 odstotkov kolesarjeve telesne površine, lahko vsak kolesar, ki pozna svojo telesno površino, okvirno izračuna svoj prečni presek. Žal pa prečni presek sestavlja le polovico enačbe, s katero lahko izračunamo svojo aerodinamično učinkovitost. Druga polovica je koeficient zračnega upora Cd, ki ga določa oblika predmeta, ki potuje skozi zrak. Ta se ugotavlja s pomočjo zračnega tunela pri hitrostih, ki jih kolesar običajno dosega na kronometru. Tako se potem išče za posameznega kolesarja s stališča zračnega upora optimalni položaj na kolesu. Tako so znižanje kolesarjeve podlahtnice za 18 milimetrov pod horizontalo, premaknitev naslonjal rok za 190 mm nazaj in dvig zapestja za 6 cm znižali prečni presek kolesarja s 0,259 na 0,244 m2 (za 5,9 %). Ta razlika je za poklicnega kolesarja moštva Rabobank Professional cycling Team pomenila ob proizvodnji 372 W povprečne moči povečanje hitrosti na 46,7 km/h in skrajšanje 40-kilometrskega kronometra za 60 sekund. Ne nazadnje so podatki raziskav, opravljenih v zračnem tunelu, in telesne meritve, izražene relativno glede na telesno težo, pokazali, da je zračni upor glede na maso pri majhnih kolesarjih relativno večji v primerjavi z velikimi kolesarji. Meritve na vrhunskih kolesarjih kažejo, da je vpliv čelnega preseka tako velik, da so manjši kolesarji, čeprav lahko imajo večjo maksimalno porabo kisika (VO2max), na slabšem v primerjavi z velikimi kolesarji. V tekmovalnem žargonu to pomeni, da manjši kolesarji v tekmah na čas po ravnem terenu dosegajo slabše čase v primerjavi z velikimi kolesarji. To potrjujejo tudi analize tekmovalnih uvrstitev. Obratno velja pri kronometrih v klanec.