Glede aerodinamike smo velikostno omejeni, saj udobje zahteva določene zunanje mere (predvsem sta tu pomembni širina in višina), s čimer smo zakoličili čelno površino oziroma projekcijo A. Ostaja torej nekaj manevrskega prostora pri količniku upora, ki pa je spet omejen z všečnostjo oblike. Toda z nekaj odrekanja so inženirji sposobni ta količnik še izboljšati, na primer tako, da bi bistveno spremenili obliko vozila; voznik bi sedel spredaj sam, v drugi vrsti bi bila dva sedeža in v tretji spet en sam. Taka kapljičasta oblika bi neposredno pomenila opazno povečanje hitrosti pri istih motornih zmogljivostih, to pa bi pomenilo potrebo po še zmogljivejših zavorah ali po nekem drugem načinu, kako omejiti največjo hitrost. Enega že poznamo - elektronsko omejitev delovanja motorja. Vendar so tako korenite spremembe kratkoročno nerealne. Druga možnost je uporaba aktivnih aerodinamičnih rešitev, ki jih v blagi obliki že poznamo. Gre namreč za elemente karoserije, ki se pri različnih hitrostih premikajo tako, da so pri dani hitrosti aerodinamični izkoristki čim boljši. Takšno rešitev zaenkrat poznamo v obliki (električno) pomičnih spojlerjev.