Potniški letalski polet z brniškega letališča v Sydney traja eno uro. Letalo, ki vzleti, kot pač vzletajo vsa letala, z letališke steze, se s nadzvočno hitrostjo dvigne skozi zemeljsko atmosfero v vesolje, do Avstralije leti kot satelit, preživi ponovno spuščanje skozi atmosfero in na avstralskem letališču pristane na kolesih. Se tako še nikoli niste peljali na celino »tam spodaj«? Ne? Gotovo se tudi še vsaj nekaj desetletij ne boste. Kakšno bi moralo biti letalo za tak fantastičen polet, ni povsem jasno, povsem jasno pa je, iz kakšnih gradiv bo zgrajeno. Da bi se z močjo svojih motorjev lahko izstrelilo v vesoljsko orbito, bi moralo biti lahko, vendar zgrajeno iz nenavadno togih in močnih materialov, takšnih, ki bi letalu omogočili, da prenese velikanske aerodinamične obremenitve. Nekaterih zunanji deli letala bi morali prenesti temperature nad 100 °C in pri tako visoki temperaturi obdržati svoje mehanske lastnosti, materiali v motorjih pa bi morali prenesti še neprimerno višje temperature. Nobenega dvoma ni, da bodo letalo in nekateri deli njegovih motorjev narejeni iz hibridnih materialov, ki jih navadno imenujemo kompozitni (sestavljeni).