Takoj ob vžigu pomožnih raket se je ob vznožju desne pokazal črn dim, kar so pozneje preiskovalci potrdili kot slabo tesnjenje obroča O in kot dim gorečega goriva. Po vsej logiki bi morala raketa eksplodirati že na ploščadi, vendar je po desetih sekundah dim skrivnostno izginil. Preiskava je dala zanimive izsledke. Raketam na trdo gorivo so od poznih petdesetih dodajali aluminijev prah, ki je med gorenjem skoraj podvojil njihovo moč. In prav staljeni žlindri je nekako uspelo zamašiti luknjo, tako da se je Challenger odlepil od izstrelišča. Kljub tej usodni napaki bi mu nemara celo uspelo priti v orbito, saj pomožni raketi odpadeta po 120 sekundah, vendar se je vpletel še en usoden dejavnik, ki ga pri Nasi niso predvideli. Na višini dvanajst kilometrov se je nepričakovano pojavil močan bočni veter, ki ga meteorološki baloni zaradi pozneje ugotovljenih neustreznih meritev niso zaznali. Challenger je preletel tudi t. i. cono Q, pas, kjer je zaradi gostote ozračja in hitrosti plovila največja aerodinamična obremenitev, in za silo zapečatena luknja je držala, vse dokler močan sunek vetra ni zatresel desne pomožne rakete in je žlindra sprostila pot razbeljenemu curku s temperaturo 8500 stopinj. V nekaj sekundah je curek prežgal nosilec, s katerim je bila raketa pritrjena na veliki rezervoar, in ko je ta popustil, je raketa zanihala in z nosom razbila vrhnji del rezervoarja. Pri tem se je v trenutku sprostila ogromna količina tekočega kisika, ki je razstrelila rezervoar in shuttle, pripet nanj.