Anton Fokker se je še enkrat, tokrat sam lotil preizkušanja. Zelo natančno je premeril upogibe krila med obremenitvijo in opazil, da se krilo pod vrečami peska res upogne, kar je seveda pričakoval, vendar pa se tudi nekoliko zvije okoli svoje vzdolžne osi. Obremenjeno krilo se je zvijalo tako, da se je njegov vpadni kot povečeval od korena pri trupu proti koncu krila. Še isto noč se mu je posvetilo, zakaj je takšno zvijanje kril smrtonosno. Ko pilot med manevrom pritegne krmilno palico, da bi dvignil nos letala, se krila zaradi aerodinamične obremenitve upognejo in obenem tudi zvijejo; ker se njihov vpadni kot poveča, se poveča tudi obremenitev, zato se krila še bolj upognejo in še bolj zvijejo ... dokler se končno ne odlomijo. Aerodinamične sile krila preprosto 'odvijejo'. Tega pojava pri starejših