Vžgal sem motor in zapeljal z dvorišča. Ko sem pospeševal, so okoli mene švigale perspektive ulice in se nagibale vstran, kot da bi dobivale aerodinamično obliko. Mlada ženska, ki je pri supermarketu prečkala cesto, je žarela v češnjevi svetlobi. Premikanje avtomobila, njegovo obnašanje in geometrija, vse je doživelo občutne spremembe, kot da bi ga očistili vseh dodatkov znanega in čustvenega. Okoliško ulično opremo, izložbe trgovin in mimoidoče je razsvetljevalo avtomobilovo gibanje, moč svetlobe, ki so jo oddajali, je nadziralo vozilo, ki sem ga upravljal. Pred semaforji sem pogledoval čez sedež proti Catherine. Sedela je z roko na okenskem robu. Barve njenega obraza in rok so se razkrivale v najbolj jasnih in najbogatejših odtenkih, kot da bi bili vsaka krvna celica, vsak drobec pigmenta in vsi hrustanci njenega obraza prvikrat resnični, zbrani zaradi gibanja tega avtomobila. Koža njenih lic, smerokazi, ki so naju vodili na avtocesto, avtomobili, parkirani na strehi supermarketa, vse to je bilo očiščeno in opredeljeno, kot da bi se nekakšen neznanski potop končno unesel in prvikrat pustil vse stvari same zase, kot obrise Lunine pokrajine, tihožitje, ki ga je aranžirala skupina za rušenje.