Zoper tako pravnomočno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Revizija trdi, da je višje sodišče v nasprotju s samim seboj, ko se sklicuje na drugi odstavek 232. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki daje upniku samo pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade. Zato je treba uporabiti druga pravila ZOR konkretno 290. člen, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Revizija trdi, da je bila tožnica razglašena za nagrajenko v trenutku, ko sta bila javno objavljena njena ime in priimek. Osnovno pravilo je, da se imena ne objavi, če odgovori na vprašanja niso pravilni oziroma če kupon ni pravilen. Objava pomeni, da so sanirane vse morebitne napake, če je le mogoče identificirati nagrajenca. Na kuponu ni bilo navedeno, kakšna navedba pomeni popoln naslov. To je bilo določeno v internem pravilniku tožene stranke, ki ni bil nikjer objavljen ali dostopen javnosti. Tožnica je bila izžrebana v skladu s pravili, zato ji je tožena stranka dolžna izročiti nagrado. Revizija opozarja na absurdnost situacije, da bi smela od toženca zahtevati le »pet let star nov avto« in samo in edino to, ne pa denarne vrednosti. Ko je bila tožnica izžrebana, je bila kot upnica po prvem odstavku 262. člena ZOR upravičena zahtevati od tožene stranke izpolnitev obveznosti. Določila členov od 290 do 292 ZOR pomenijo zakonito alternativno upravičenje upnika, da zahteva od dolžnika plačilo vrednosti dolgovane dajatve, in to poleg odškodnine zaradi neizpolnitve. Plačilo prav te vrednosti pa je tožnica zahtevala v tem primeru. Revizija opozarja na odločbo vrhovnega sodišča z opravilno številko II Ips 289/88.