Morda v tem smislu ne gre izpostavljati še povsem odprtega vprašanja, kolikšna bo sploh efektivna obdavčitev pravnih oseb, temveč je treba opozoriti na domnevno obveznost, ki naj bi izhajala iz novega zakona o dohodnini, po kateri bi morali vsi davčni zavezanci, ki z opravljanjem posamičnih poslov presežejo določen prag (pisci, predavatelji...), voditi poslovne knjige kot samostojni podjetniki. Absurdnost položaja izhaja že iz dejstva, da ti statusa samostojnega podjetnika pogosto nimajo že iz razloga, ker ga ne smejo imeti. Vendar četudi bi obveznost iz zakona nedvomno izhajala, bi od davčne uprave pričakovali, da takšen preobrat, ki odstopa od siceršnjega razumevanja prava in pravil logičnega razmišljanja nasploh, sporoči vsakemu zavezancu na jasen in dokazljiv način. Sklicevanje na slavno trditev, da nepoznavanje prava škoduje, namreč v primeru tako zapletene in medsebojno kontradiktorne davčne zakonodaje ne more imeti povsem aksiomatičnega učinka. Ob zapisanem primeru verjetno tudi ne gre zanemariti vsaj hipotetične možnosti, da utegne takšna in podobna davčna birokratizacija davčne zavezance spodbujati k (zgolj) takšnemu obsegu dela, ki praga za vodenje poslovnih knjig ne bo dosegal, ob upanju, da se vsaj večina zavezancev k nedoseganju praga ne namerava zateči s pomočjo davčne evazije. Poleg absurdnosti predstavljenega položaja velja omeniti še šest načinov možnosti obdavčitve avtorskih honorarjev in nerazumne zahteve po podaji raznih izjav.